Ko gledaš katerokoli galerijo fotografij Srednje Amerike, so prva stvar, ki pritegne oko, barve! To so kraji, kjer barve pomenijo življenje. In te barve niso nežne in umirjene, pač pa žive, pisane, včasih divje in vedno takšne, da jih je težko spregledati. Te pisane barve so povsod. Na oblačilih, slikah, hišah, vozilih, tudi hrana je vedno živih barv in celo slavna, prav od tu doma koruza, se pojavi ne le v eni, pač pa kar v treh barvah! Barve pa niso le na zunaj, barvito je pravzaprav celotno življenje Srednje Amerike, prav tako živahno in na nek način divje, pogled pritegujoče in srce osvajajoče!
Viva la vida! Naj živi življenje…
Praznovanje življenja je v Srednji Ameriki vedno prisotno. Uživanje v trenutku, družbi, situaciji! Naj bo to spokojno popoldne na kanalih Xochimilca v Mexico Cityu, ko družine najamejo živo pisane značilne ladjice, si naročijo obilna kosila in dovolj piva ter tekile, potem pa plujejo v družbi drugih ladjic in njihovih veseljakov. Se veselijo, pozdravljajo, zapojejo z mariači in neskončno uživajo. Vse je v barvah. Ladjice in razpoloženje ljudi! Potem so tu večeri. Vedno v široki družbi in vedno s široko odprtimi rokami za nova poznanstva in posledično še bolj barvitim večerom. Tekila ali ne, živeti življenje je tako lepo! In so tukaj obmorski dnevi v karibskem vzdušju, ko je spet nemogoče prešteti vse barve okolice in je spet na vrsti praznovanje življenja. Na ulici, po kateri ne vozi nobeno motorno vozilo, na preprosti mizi ob še bolj preprosti kuhinji, kjer gospa Fran pripravi vedno okusne morske poslastice! V barvah je vse, najbolj pa vzdušje!
 
Oh te pisane poslastice, le kako se jim upreti?
Začne se že z zajtrkom, ki vedno navduši s svojo zunanjo podobo. Nadaljuje z vsemi možnimi prigrizki ob poti, kosili in večerjami, katerim se je v Mehiki, Gvatemali in Belizeju enostavno nemogoče upreti. Tukaj so tiste izjemne barve. Živo rdeča azteška juha s svežim, snežno belim sirom, malce zelenega avokada in hrustljavega koruznega čipsa. Inovativnost v kuhinji se nadaljuje. Iz mesta v mesto in restavracije v restavracijo. Kuharji imajo seveda vedno na voljo dovolj sestavin živih barv in seveda ne smemo pozabiti, da je mnogo teh sestavin danes tudi pomemben del mnogih svetovnih kulinarik, a so doma prav iz Srednje Amerike. Tudi tiste, nam popolnoma vsakdanje, kot je čokolada, paradižnik, krompir ali koruza. In tiste, ki poživijo že tako pisan mehiški obrok, kot so recimo številne različice pikantnih čili paprik. Seznam je seveda še mnogo daljši. Kot je dolg tudi seznam specialitet, ki jih je na potovanju po teh deželah enostavno treba poizkusiti. Zato kar ni konca večerom, ko si rečeš, da se boš vzdržal večerje, nato pa pri sosednji mizi vidiš krožnik, poln pisane in na oko slastne hrane. In že je treba poizkusiti. Rezultat? Prava paleta okusov, ki redko razočara, pogosto pa preseneti!
Ulice in hiše, sprehod skozi barve
Mehika sama je začela pred leti podeljevati naziv pueblo magico oz. čarobno mesto tistim mestom, ki so točno takšna, čarobna. Zaradi vzdušja, skladnosti, zunanje lepote. Točno takšna tudi so. Kolonialna, s pravokotnimi ulicami, približno enako visokimi hišami mnogih različnih barv in vedno živahnim vzdušjem. A ne le Mehika, tudi Gvatemala jih ima. Brez uradnega naziva o čarobnosti, ki je zaradi tega ni nič manj. Sprehod po takšnih mestih je pogosto kot sprehod skozi živ muzej. Lepo urejene trgovinice in lokali, tu in tam stojnica s pisano ponudbo in vedno dovolj ljudi, prav tako oblečenih v pisane barve, ki še popestrijo celotno podobo. Spet lahko zunanjo podobo povežemo z uživanjem življenja. Kaj je lepšega, kot sprehajati se po takšnih pisanih mestih, ki kar kličejo k raziskovanju in kjer bi človek kar ostal in ostal… Seveda ne gre brez tržnic. Te že tako pisana mesta spremenijo v še bolj pisana in z nadvse pisano ponudbo. Takrat se je najlepše usesti v kakšno kavarno in uživati v pogledu na mimoidoči barvni vrtiljak. In ko sem na eni od teh tržnic na eni od stojnic spraševala, če imajo slučajno tudi kakšen šal v eni sami barvi, so mi seveda le zmajali z glavo. Seveda, naj bo pisano, sem si rekla in tiste barve so popestrile tudi moj dom.
Barv ni nikoli preveč!
Saj barve pomenijo živahnost, živahnost pa življenje. Tega v Mehiki, Gvatemali in Belizeju ne zmanjka! Spremljajo nas tudi tam, kjer jih človek morda ne bi pričakoval. Na starodavnih ostankih nekdaj mogočnih majevskih mest, skritih v džungli, ki pozornemu očesu odkrije nešteto barv ali pri vzponu na aktiven vulkan, ki nas nauči o komaj znanih barvah. V podvodnem svetu koralnega grebena karibskega morja Belizeja ali pri poletu čez to morje neštetih odtenkov modre barve. Kakor barv ni nikoli preveč, je tudi ta srednje-ameriški odnos do življenja vedno dobrodošel. Naj živi pisanost, naj živi življenje!

Ajda Šter