Piše: Nejc Bratuša
Potovanje Vrhunci Madeire z Azori se je začelo in vstopili smo v drug svet, v potovalno resničnost. Vsakdanjika ni več, okoli nas je drug čas in pripravljeni smo na dogodivščine, ki nam jih v domačem okolju primanjkuje.
Naša skupina se je najprej prepustila Madeiri – otoku, ki razvaja s svojo čudovito naravo, raznolikostjo, gostoljubnostjo in toplino. Hitro smo ugotovili, da Madeire ne obiščeš, temveč jo doživiš. V resnici je mnogo lepša v živo, kot pa na fotografijah v turističnih brošurah. V enem samem dnevu te lahko obsije sonce, objame dež, prepiha veter in ovije megla. V enem dnevu si lahko v gorah v skoraj zimskih razmerah in se prepustiš valovom Atlantika v poletju ob oceanu. Zdi se, kot da bi narava želela, da vidiš vsak njen obraz. Prav v tej nepredvidljivosti in raznolikosti, ki te drži budnega in živega, je pravi čar Madeire. Kopali smo se v lavnih bazenih, hodili ob levadah v gozdu lovorikovcev, občudovali terase z bananovci, poslušali valove, ki so s svojo močjo butali v obalo. Madeira nam je ponudila vse v nekaj dneh: od poletnega sonca, vetra, deževja in pomladnih temperatur.
V drugem delu potovanja smo se preselili na otok São Miguel, ki je največji otok na Azorih. Tam nas je pričakala povsem druga energija. Dobiš občutek, kot da si na drugem potovanju. São Miguel ali zeleni otok, kot ga imenujejo domačini, kraljuje sredi Atlantika. Sto odtenkov zelene, vulkanski kraterji z Bohinjskemu podobnemu jezeru, toplice v botaničnem vrtu ali v gozdu lovorikovcev, najboljši čaj in ananas na svetu, azorski siri in sladoledi ter neskončni pašniki s kravami, ki so neverjetno mirne in meditirajo na travniku. Otok je vse v enem in hkrati popoln unikat, je duh narave, miru in pristnosti. V Furnasu smo se namakali v toplih vrelcih, kjer zemlja diha skozi paro, in se sprehajali med bujnimi botaničnimi vrtovi, kjer so se nad nami razprostirale najrazličnejše rastline in starodavna drevesa z vseh koncev sveta. Okusili smo cozido, jed, ki se kuha v vročih tleh, in spoznali, kakšno je življenje v sožitju z naravo. V Sete Cidades smo občudovali čarobno modro in zeleno jezero, ki se bohotita znotraj ogromnega vulkanskega kraterja, in se ustavili na plantažah čaja in ananasa, kjer domačini s potrpežljivostjo in toplino ohranjajo tradicijo.
Skoraj vse na potovanju je bilo popolno, ostalo pa je bilo kot nam je bilo namenjeno. Seveda se na potovanjih ne odvija vse po načrtih in po pričakovanjih, vsak dan te na poti pričaka tudi kakšno presenečenje, ki ga ne načrtuješ. Včasih nam je všeč bolj, včasih malo manj, a vedno je tako prav, kot je. Iz rajskega Furnasa smo se po kratki, na pol prespani noči morali prikazati na letališču že ob petih zjutraj, čeprav je bil let prestavljen na deseto uro. Zaspani, z mešanico smeha in godrnjanja, smo se znašli v vrsti za prijavo na let. A godrnjanje in odštevanje ur čakanja na letališču je kmalu zamenjala dobra volja. Prejeli smo bon za zajtrk in se ob kavi ter televizijskem prenosu naše plezalke Janje Garnbret (ki je spet pokazala, da je najboljša in zmagala) odločili, da dneva ne bomo prepustili čakanju. Zakaj bi ga, če nas zunaj čaka sončni vzhod, lepa narava in nova dogodivščina?
Naročili smo taksi, ki nas je odpeljal do bližnje vasice in odložil pri nekdanji opazovalnici za kitolov. Zrak je bil svež, okoli nas zeleni pašniki, moder ocean pod nami pa se je lesketal v jutranjih sončnih žarkih. Od tam smo se podali peš proti osamljeni vasici, skriti daleč pod klifi, a hkrati le nekaj kilometrov oddaljeni od glavnega mesta in letališča. Kakšno nasprotje in kakšen kontrast! Iz letališke stavbe v desetih minutah v popolnoma drug svet. Pot nas je vodila skozi živo zelene azorske pašnike, kjer se pasejo krave, mirne, kot da meditirajo. Navdušeno smo jih izkoristili za prve jutranje fotografije. »Kako so lepe!« je bilo slišati. Pri kapelici z azuleji, na katerem je naslikana podoba lokalnega svetnika, smo opravili drobno daritev za srečno pot in se začeli spuščati proti oceanu. Sonce se je počasi dvigovalo, meglice so se razblinjale in vsak korak je razkrival nov pogled. Spremljale so nas pisane vulkanske skale, kaktusi ob poti, ruševine starih kamnitih hiš in izviri s kristalno čisto vodo. Ob enem izmed njih smo se ustavili, se odžejali in le poslušali: veter, valove in tišino. »Oh, kako je lepo!« Kmalu smo srečali starejšega domačina, ki je svojega psa peljal na sprehod. Bom dia! Pokimal nam je, mi njemu in odšel je v svoj dan brez besed. Mi pa z spoštovanjem in razumevanjem, da je to njegov kraj, ki smo ga bili deležni za določen čas, smo šli mimo naprej proti vasici spodaj.
Čas je minil čisto prehitro, veliko hitreje, kot bi bili priklopljeni na Wi-Fi in brskali po neskončnih praznih informacijah naših telefonov. Namesto čakanja na letališču smo imeli darilo – jutro, ki ga ne bi zamenjali za nič. Polni svežine in energije smo se vrnili nazaj v svet, kjer preživimo večino časa. In morda smo odkrili in tudi okusili tisto pravo bit potovanj: da se naučimo sprejeti spremembe, obrniti nepredvideno v priložnost in zaupati, da vsaka zgodba, četudi nenačrtovana, lahko postane najlepši del poti.
