Na zadnjem potovanju po Maroku letošnje jeseni nam je Maroko poskrbel za edinstvene vremenske razmere in nam pričaral spektakularne razglede na pokrajino Atlaškega visokogorja. Nekako smo to že zaslutili po prekomerni količini padavin v mestu Fez. Kljub opozorilom vodnice pa so nekateri nejeverni Tomaži zapravili možnost nakupa toplejših oblačil in dodatne obutve, morda zato ker Evropejci poznamo Maroko kot puščavsko deželo in si jo težko predstavljamo odeto v snežno odejo.
Naslednji dan smo se na istem avtobusu srečali potniki v popolni bojni opremi za Apokalipso in drugi za sončenje na plaži. Naša pričakovanja so bila različna, a destinacija skupna – Ifrane. Mestece v Srednjem Atlasu, v bližini katerega se nahaja eno od dveh maroških smučišč in ki je poznano pod vzdevkom ‘Maroška Švica’. Dejansko nas je ‘Maroška Švica’ pričakala odeta v snežno odejo in tako je takoj po prihodu sledilo krajše kepanje in daljše čudenje. Seveda so Nejeverni Tomaži kot bi trenil skočili v bližnje trgovinice na lov za oblačili.
V popolni bojni opremi smo tako zapustili Ifrane in se odpravili na treking po gozdu ceder. 
Še pred šestimi dnevi smo se s potniki iz prejšnje skupine po tem gozdu vlekli kot čreva zaradi vročine in pomanjkanja sence, to pot pa nas je pričakal zasnežen gozd. Čarobna sanjska pokrajina se nam je razodevala za vsakim ovinkom in sprehod je bil še prijetnejši kot po navadi saj je v gozdu vladala tišina.
Avtohtone prebivalke gozda, opice makakiji, so vedrile v vejevju ceder in nas opazovale ter prežale na morebitne prigrizke. Nad snegom niso bile videti niti presenečene niti prestrašene. Matere so mirno stiskale mladiče in jih ščitile pred vlago in snegom, medtem ko so se starejši samci borili za prevlado na najbolj suhih vejah dreves. Na vsakih toliko je v koga priletela snežena kepa, a k sreči je bilo število rokavic v skupini nizko in tako ni prišlo do prekomernih incidentov. Na poti smo opazovali opičje stopinje v snegu ter sledi drugih živali. Naš sprehod je bil tako nagrajen z edinstvenimi prizori iz narave.
Čeprav je bila včasih kaka vetrna sapa ali kaplja dežja preveč, nas to ni ustavilo pri raziskovanju kanjona Todre, Dadesa in okolice vasice Bou Tahrar. Ravno to vreme nam je tudi nudilo izredne pogoje za fotografiranje pokrajine, saj smo z objektivi ujeli neverjetno široke spektre barv. V okolici vasice Bou Tahrar smo se prebili vse do bližnjih kasb in opazovali kako lepo se v pokrajini zlivajo rumeno-zelene barve drevja z rjavimi barvami kasbe im modro-belim nebom. Za vsakim vogalom naše poti nas je čakal veličasten prizor.
Kasneje smo na potovanju zopet srečali sneg, ki pa je to pot poskrbel tudi za edinstven razgled na Visoki Atlas in na najvišji maroški vrh Toubkal. Sveže zasneženi maroški vršaci so tako zgledali še bolj veličastni kot po navadi. Mi pa smo se vrnili domov polni vtisov, presenečenj in spoznanja, da če tudi ne uporabljamo kopalk, lahko v Maroku doživimo neverjetno lepe in nepozabne dogodivščine in nagajivščine.
Ana Marija Grbanovic
