Piše: David Pele
Maroko je, podobno kot številne druge (afriške) države, v vse večjem vodnem stresu. Ta se zaradi hitre rasti prebivalstva, večje potrošnje in podnebnih sprememb, v zadnjih letih vse bolj krepi. Samo v 50-ih letih se je količina vode na prebivalca zmanjšala za več kot 4-krat.
Popotovanje po Maroku je izjemno barvito, saj se pokrajina spreminja hitro, spekter barv pa je širok kot mavrica. Vsa ta pestrost ima skupni imenovalec – vodo. Ne moremo mimo tega, da se ne bi čudili, kako tem ljudem uspeva preživeti ob tako majhni količini padavin in kako zelo se človek tu prilagaja (celo podreja) naravi.
V (naj)sušnejših območjih našega planeta voda postane najpomembnejši dejavnik za številne procese in pojave v družbi. Na to dejstvo prebivalci z vodo bogatih držav pogosto pozabimo. Kako tudi ne bi, če pa je količina razpoložljive vode na vsakega Slovenca skoraj 20-krat večja kot na vsakega Maročana!
Maroko leži na robu puščave, njegov južni del je pravzaprav že del Sahare, najrazvitejši del države pa obsega prostrano pretežno uravnano območje Mezete severno od širokega gorovja Atlas. Le-to predstavlja ključno podnebno ločnico v državi, ki zagotavlja prepomembno pitno vodo in vodo za namakanje kmetijskih zemljišč. Njena pojavnost in dostopnost sta določila območja poselitve, kmetijskih površin, vrsto kultur in razvoj drugih (obrtno-industrijskih) dejavnosti.
Na poti proti puščavi ni težko uganiti, kje je moč najti vodo. Že hiter pogled levo-desno nam predstavi izjemno prilagodljivost prebivalstva, ki so že davno znali ujeti skoraj vsako kapljo vode. Do zadnjega metra izkoriščene oaze, številni vodnjaki, podzemni namakalni sistemi “khettara” in moderni jezovi ter akumulacijska jezera kažejo vse večje potrebe po upravljanju z vodo.
Če so se številne države še pred nekaj desetletji ukvarjale predvsem z raziskovanjem novih območij bogatih z nafto in zemeljskim plinom, jih vse večje pomanjkanje vode sili v iskanje novih vodnih virov. V Maroku je še vedno skoraj polovica prebivalstva odvisna od zemlje, torej so dobre kmetijske letine nujne za vsesplošno socio-ekonomsko blagostanje.
Sedimo na terasi s čudovitim pogledom na filmski Ait Ben Haddou, puščavsko utrjeno vas, ki jo kot Novo mesto v obliki okljuka obkroža reka. Od te nekdaj vodnate reke, je do danes ostal le potok. Nekoč so tu gori prek obsežne Sahare potovale karavane, ki so iz osrednje Afrike uvažale sol. Ta je pred 1400 leti dosegala izjemno ceno: za eno unčo soli so plačevali z eno unčo zlata. Nepredstavljivo, kajne? Sol je bila takrat najbolj cenjena dobrina. Čas je naredil svoje in marsikaj se je od tedaj spremenilo.
Dandanes pa voda, kot kaže, postaja kot sol nekoč – najpomembnejša dobrina. In dnevi, ko bo njena cena višja od cene nafte, niso več daleč …
