Piše vodnica: Ana Marija Grbanovič
Čeprav je bila Kuba v srednjem veku in pred Kubansko revolucijo svetovno največji izvoznik sladkorja, 
se je pridelava sladkorja in večine kmetijskih izdelkov ter industrijskih izdelkov drastično zmanjšala po Kubanski revoluciji. Sovjetska zveza je bila glavna dežela, od koder je prihajala večina investicij in dobrin na Kubo, vse do njenega razpada. Danes je vlogo sovjetske zveze na nek način prevzela Venezuela. Po skoraj polovici stoletja je Fidel Castro predal predsedovanje Socialistični Republiki Kubi svojemu mlajšemu bratu Raulu, ki se je lotil novih ukrepov oživljanja ekonomije dežele. Je Kuba lahko res svobodna in hkrati svojim prebivalcem zagotavlja vse potrebno za življenje?
Na papirju je Kuba glede mnogih stvari v samem vrhu in se ponaša z najboljšimi šolami za zdravnike in zdravniško oskrbo, ima višjo raven pismenosti od Slovenije, brezplačno šolstvo in zdravstvo ter izredno nizko stopnjo
kriminala, delež nezaposlenih pa je izredno majhen. Vse lepo in prav, a nekje se je moralo zatakniti … Kako to, da popotnik, kamorkoli zaide na otoku sliši za vsakim vogalom: un peso por favor? Zakaj ljudje na ulicah beračijo za milo? Če pa naj bi bilo v socialistični deželi vsega osnovnega dovolj za vse njene prebivalce. Čemu služi univerzitetna izobrazba, če večina univerzitetnih profesorjev opravlja delo lokalnih vodnikov po nacionalnih parkih, velik del izobražencev pa streže v restavracijah in barih? Kako to, da je Kuba, nekoč neuvrščena država, ki se je borila proti imperializmu, kolonializmu in neokolonializmu zasužnjila samo sebe in svoje prebivalce?
Najhuje in najtežje je bilo domačinom preživeti v posebnem obdobju, ko je kriza po padcu Sovjetske zveze dosegla vrhunec. V letoviških centrih po Kubi so se dekleta predajala tujcem
za krožnik hrane in streho nad glavo. Kdor je le lahko je zapustil otok ali pa živel od črnega trga. Danes je stanje podobno, a se vse dogaja bolj podtalno in v milejši obliki. Domačini so se prilagodili situaciji in tako poznajo mnoge kanale, po katerih si lahko priskrbijo dobrine za preživetje, katerim jih osnovna plača in boni ne morejo. Tako velja rek, da je najboljša služba tista, kjer lahko največ ukradeš (in to kasneje prodaš na cvetočem črnem trgu – na primer cigare). Čeprav tega tujec na prvi pogled ne opazi, se s časom vedno bolj začne zavedati stanja na otoku in načina preživetja ter pomena črnega trga. Le kako bi si lahko tujec vse to predstavljal, če pa je stari center Havane (UNESCO) popolnoma urejen in pisan in ne kaže kakršnega koli znaka bede, pomanjkanja ali razpadanja?
Dejstvo je, da če nekdo ne želi videti težav, jih ne vidi. Tega se predobro zaveda tudi sama oblast dežele in deluje na tak način. Že samo 100 metrov od enega glavnih trgov Havane so mestne ulice popolnoma drugačne. Stavbe so 
prenaseljene, pokonci stojijo samo, ker se preko odra naslanjajo na nasprotno stavbo ali pa zato ker so cele obdane z zidarskim odrom. Pitne vode ni, da ne govorimo o kanalizaciji, električna napeljava je po sistemu pajkove mreže. V Havani se v povprečju zrušita ena do dve stavbi na dan, za ta običajen pojav so domačini izumili tudi ime: derrumbe. Pred takimi pojavi si je vlada dolgo časa zatiskala oči in jih zanikala. Še danes pa po časopisih navaja mnogo manjša števila smrtnih žrtev, ko se zgodijo derrumbi. Domačini tako verjamejo samo radiu bemba – ustnim novicam, namesto da bi zaupali uradnim medijem.
V preteklih dveh letih so se stvari na Kubi počasi začele spreminjati. Iz javnih služb je bilo že odpuščenih približno 150 000 delavcev, kar je nekaj nepredstavljivega za socialistično državo, katere načelo je bilo tudi to, da ponudi zaposlitev vsem prebivalcem. Nekoč prepovedana prodaja lastnine (hiše in avtomobile so domačini lahko le menjali) se je sprostila. Prav tako je za vstop v deželo sedaj vizum veljaven kar pol leta. Iz dežele pa je že lažje oditi. Tako sedaj kapitalizem v deželo udira tudi po uradni poti. Pa bo to na dolgi rok pomagalo? Kubanke in Kubanci so neverjetni ljudje, saj znajo uživati življenje, kljub vsem 
vsakodnevnim izzivom preživetja, s katerimi se srečujejo. Na sto tisoče jih je zapustilo deželo v preteklih letih in to počno še vedno. Za tiste, ki pa ostajajo na Kubi se ponujajo vedno večje možnosti za samozaposlitev na nižji ravni in plezanje po socialni lestvici. Pa je to res?
Pri vsem tem se pojavlja vprašanje, kako bo izgledala tranzicija dežele in njenih prebivalcev v prihodnjih desetletjih. Bo Kuba ohranila pozitivne strani svojega režima kot so šolstvo, zdravstvo, pravica do zdravega okolja in narave? Ali pa bodo spremembe globoko posegle tudi na to področje? Je prihodnost Kube res nafta in postavitev naftnih vrtin, ki bodo v prihodnjih letih črpale bogate zaloge ocenjenih 9 milijard sodčkov nafte ter zaloge niklja? Ali pa je prihodnost otoka vlaganje v masivni turizem, ki se še nikjer na svetu, dolgoročno gledano, ni izkazal 
kot pozitivna poteza? Bodo te dobrine pripomogle k izboljšanju življenjskega standarda na Kubi? Ali pa so prihodnost Kube organsko kmetijstvo in ekološki turizem, katerega zametki obstajajo, a bi lahko bili razviti samo z dolgoročnim načrtom in vlaganji? Bodo domačini in vlada sposobni potrpežljivo razvijati svoj kos zemlje pod soncem, ali pa bo vse po parih desetletjih odnesel hudič, kot se je to zgodilo že v nešteto kateri deželi? Definitivno je vprašanj več kot odgovorov … tudi domačini sami lahko samo ugibajo o svoji usodi, ali pa vzamejo v svoje roke vesla, kot so to mnogi tudi že storili, za svojo svobodo.
Čeprav Kuba slovi predvsem po sanjskih plažah, uživaških počitnicah, morju, soncu, cigarah in rumu, ta zanimiva dežela – med solzami in smehom – popotniku ponuja veliko več. Kljub samo »500 letni zgodovini« so kubanska barvita mesteca pravi kolonialni karibski biseri. Glasba je še razlog več za obisk Kube, da ne govorimo o zanimivem in intrigantnem verovanju Santerija, lokalnih umetnikih, parkih narave, botaničnih vrtovih orhidej in drugega tropskega rastlinstva, zgodovinskih muzejih o Kubi in še in še … meni najljubše pa so skrite sanjske peščene plaže, ki jih boža sinje turkizno morje …
