Vinogradništvo na otoku Pico
Piše: Gorazd Bernard
Naš katamaran iz Faiala se počasi približuje Picu in v daljavi opazujemo čudovit vulkanski stožec, ki je skrivnostno zavit v oblake. Dan je lep in potniki na trajektu smo dobro razpoloženi, od domačinov do turistov, ki se sprašujemo, kaj lepega bomo odkrili na tem otoku. Bližje kot smo otoku, bolj se ob vznožju ognjenika izrisujejo naselja, med njimi pa je lepa podeželska pokrajina, po kateri se zapeljemo, ko nas pobere naš avtobus. »Gorazd, kaj pa raste za temi kamnitimi ograjami,« me vprašajo sopotniki. »To je vinska trta! Otok Pico je daleč naokrog znan po vinogradništvu. Le kdo bi si mislil, da sredi Atlantika na pregovorno deževnih Azorih uspeva vinska trta, kajne!?«
Prvi prebivalci Azorov so na otoke za namene preživetja iz celine prinesli raznovrstno zelenjavo, žitarice, sadje in živali ter testirali, kaj bo uspelo. Konec 15.st. so se pričeli ukvarjati tudi z vinogradništvom in na srečo pionirjev, ki so si težke začetke življenja na otokih radi olajšali tudi s kozarčkom ali dvema, se je vinska trta prijela na nekaj lokacijah. Najznamenitejša od njih je prav vznožje vulkana Pico. Vinogradništvo se je še posebej razmahnilo v 17. in 18. st., lokalna sorta verdelho pa je postala znana po Evropi in Ameriki. Tako vinogradništvo ni več služilo le zabavi domačinov, temveč je vino postalo tudi pomemben izvozni artikel sicer revnih prebivalcev otoka. Žal je večino vinskih trt v 19.st. prizadela bolezen in tako je nastopila velika vinogradniška kriza, ki so jo premagali šele konec 20.st., ko pa vsaj v gospodarskem smislu proizvodnja vina ni več tako pomembna. A prav turisti smo tisti, ki smo poskrbeli za ponovni zagon enološke scene in pihnili veter v jadra mladih vinogradnikov, ki se trudijo obuditi starodavno tradicijo.
Morda najbolj zanimiva od vsega je prav tradicionalna postavitev vinogradov. Vinogradi se namreč na Picu nahajajo za kamnitimi zidovi. Z gradnjo teh zidov so vinogradniki dosegli dvojni učinek: počistili so s kamni in skalami posejana vulkanska tla in odkrili zemljo, z zidovi pa preprečujejo slanim in močnim vetrovom, da bi poškodovali rastline. Takšnemu sistemu vinogradov domačini pravijo currais. V zadnjih letih so ponosni domačini pričeli s pobudami, da bi obnovili tudi propadajoče vinograde in na novo vzpostavili ograje med njimi, ki so pomemben gradnik lokalne identitete in značilno vplivajo na tukajšnjo podeželsko krajino. Zaradi velike kulturno-zgodovinske vrednosti so 987 hektarov veliko območje vinogradov na SZ otoka ter na JZ (v okolici Madalene) leta 2004 zavarovali pod okriljem UNESCO. Del zavarovane krajine, ki se je razvijala preko 500 let, so tudi kleti, vodnjaki, kapelice in hiše vinogradnikov, med katerimi najdemo tudi razkošne podeželske vile, ki so stare nekaj sto let.
No, zdaj pa vas bralce gotovo že zanima, kakšno je vino. Najpopularnejša sorta verdelho je značilna sorta za otok Madeira, a se je dobro prijela tudi tu. Gre za belo vino, ki je zelo acidično in z močnimi sadnimi aromami. Običajno je polsladko, lahko pa ga kletarji pripeljejo tudi do predikatnega, desertnega vina. Velik oboževalec verdelha iz Azorov je bil denimo sladkosnedi ruski car Nikolaj. Vino pogosto “ojačajo” s kakšnim dodatkom, kot je šeri (podobno kot pri portovcu).
Med vinogradi se vijejo številne potke, po katerih se Oskarjevci sprehodimo in med nekajurnim sprehodom zavijemo v kakšno krčmo ali klet, kjer pogasimo žejo z okusnim vinom. Na lep dan lahko spotoma skočimo še v morje in konec dneva se vsi strinjamo, da je bil to eden najlepših dni na našem potovanju. Azori so tako nesluteno odlična destinacija za vse ljubitelje vina, da o kulinariki sploh ne govorimo.
