Piše: sopotnica Irena
Zgodnje oktobrsko jutro je. Pot me že zgodaj zjutraj pelje proti službi v Ljubljani. Do tja potrebujem kakšno uro ali malo več, odvisno od prometa. Temno je še in gosta megla. Ob cesti nekaj prestrašenih srnic. Pot je mirna in misli mi lahko potujejo.
Ne daleč nazaj je bilo prav tako jutro. Zbudila sem se v Belfastu. Naši irski skupini se je pridružil zadnji član, voznik Mal. V to mesto nas je pripeljal starejši voznik, velik nogometni navdušenec. Dan prej je bila v glavnem mestu važna nogometna tekma, čez dan smo srečevali navdušene navijače. Naš voznik je bil kar malo živčen, ker ni mogel spremljati tekme v živo in zato nam je privoščil prenos preko radia, ki v resnici nikogar ni zanimal, razen njega. Mal je bil mlajši, prijeten in tih fant. Najprej nas je s svojo Kraljičino kočijo popeljal po mestu. To je v resnici prevod imena podjetja, ki je lastnik avtobusa. Kar me je tudi malo presenetilo, je izraz kočija, ki ga uporabljajo za avtobus. Je pač le ena od posebnosti tega jezika, spoznala sem jih še nekaj. Belfast me je bolj očaral, kot glavno mesto Dublin. Čeprav smo videli malo ljudi na ulicah, mi je bilo mesto zelo všeč. Kljub svoji krvavi zgodovini zaradi sporov med katoličani in protestanti in kljub visokemu zidu, ki deli mesto. Mogoče pa tudi zaradi ladjedelnice, kjer so zgradili nesrečni Titanik. Ali pa zaradi prekrasne mestne hiše in spomenika vsem žrtvam, ki jih je terjala mogočna ladja. Mesto me je preprosto očaralo.
Pot pa nas je kmalu odpeljala iz krasne prestolnice Severne Irske proti eni izmed glavnih naravnih znamenitostih na Irskem, proti velikanovemu prehodu. Naredil se je lep dan, sonce je pokukalo in nas prav osrečilo s svojo toplino. Bližali smo se obali. Še prej smo izvedeli legendo o nastanku te naravne znamenitosti, legendo o dveh velikanih. Domačini še danes verjamejo, da je med temi bazaltnimi stebri, med skalami, ki se spuščajo v morje, nekaj resnično magičnega.
Pripravljeni smo bili, da užijemo to naravno lepoto. Ker je bil tudi dan lep, smo prav nestrpno pričakovali ogled te znamenitosti. Prvi nas je pozdravil center za obiskovalce. Stavba je vkopana v zemljo, stene iz stekla, bazaltni stebri. Pred vhodom smo prejeli vstopnice in vsak svojega vodiča. 
To je bila elektronska naprava, ki nam je v izbranem jeziku od točke do točke razlagala o tej znamenitosti. Vodič se je predstavil kot Jimmy in me s svojimi zgodbicami zabaval po poti. Čeprav nas je bilo veliko v skupini, sem kar naenkrat ostala sama. Navadno sem v mestu kar malo panična, kadar se to zgodi, saj se zelo težko orientiram, a tukaj me to ni skrbelo. Bili smo v naravi, pot je bila samo ena, tukaj pa se res ne morem izgubiti. In začela sem z Jimmyjevo pomočjo odkrivati velikanov prehod. Izbrala sem modro pot, ki je bila tam sicer edina, kasneje pa sem nadaljevala po rdeči. Navdušena amaterska fotografinja sem in zato ni težko uganiti, da sem zelo veliko prizorov ujela v svoj objektiv. Počasi sem korakala po poti, sonce je grelo, Jimmy pa me je vodil naprej. Znanih obrazov iz naše skupine nisem videla, zato sem mirno nadaljevala svojo pot. Počasi sem prišla do glavne znamenitosti, to je sam prehod. Ta se sestoji iz par tisoč večinoma šesterokotnih stebrov. Spuščajo se v morje kot ozka in nagnjena polica. Nastali so iz ohlajajoče se lave. Tukaj se je modra pot zaključila, ta je bila najlažja. Ker sem imela ogromno časa, sem sklenila narediti pentljo, da ne bi hodila nazaj po isti poti. Ta se je spremenila v rdečo, ki je bila označena kot težka in se začela počasi vzpenjati. Začela sem sopihati, saj je bila moja kondicija slaba, ker se nisem pripravila na takšno pot. 
A počasi in vztrajno sem hodila naprej. Sem in tja sem naredila kakšen posnetek, saj je bila narava zares osupljivo lepa. Spustila sem se še do kamnite zavese. Pot pa se je vztrajno vzpenjala. Bolje pripravljeni obiskovalci so me prehitevali, a jaz sem raje ohranila svoj tempo in počasi hodila naprej. Znašla sem se pred množico stopnic. Kaj pa zdaj? Saj v resnici ne bo prvič, da bom premagala več sto stopnic, to se mi je na potovanju že dogajalo na drugem koncu sveta. Kar pogumno naprej, sem si rekla in stopila na prvo, pa drugo in tretjo. Morala sem hoditi kar previdno, saj so bile stopnice precej spolzke, noga lahko hitro uide in poškodba bo tu. Tega pa si na začetku potovanja res ne morem privoščiti. Zato sem previdno stopala naprej. Nekdo je rekel, da jih je 162, ne vem, res jih nisem štela. Pri polovici sem se malo ustavila in zajela sveži zrak. Nisem hotela preveč počivati, saj bi bilo nadaljevanje poti tako težje. Zato sem pogumno korakala naprej in se kmalu znašla na vrhu. Tu se je odprl osupljiv pogled na celoten prehod in naredila sem nekaj kar precej lepih posnetkov. Tu se je zopet odcepila pot in se nadaljevala v drugo smer kot rumena, izzivajoča pot. Ker nisem bila sigurna, ali imam dovolj časa za odkrivanje te smeri, sem raje počasi nadaljevala rdečo pot, ki me je vodila v smeri proti centru za obiskovalce. Počasi sem se bližala osupljivi stavbi in se sprehodila tudi po njeni strehi. Jimmy mi je povedal vse zgodbice, zato sem ga vrnila. Upam, da bo naslednjega obiskovalca prav tako zabaval, kot je mene. Ljudje so se zgrinjali proti vhodu, to je bila prav zares prava naravna znamenitost in zato tudi zelo oblegana. Ni zaman vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Vstopnica mi je omogočila tudi vhod v sam center, kjer sem kot prava predstavnica ženskega spola seveda morala stopiti v trgovino in si ogledati njihove izdelke. 
Cene so bile za moj žep precej previsoke, zato sem si nekaj izdelkov samo pobliže pogledala. Med, keramika, izdelki iz volne in še kaj. Časa je bilo še kar nekaj, zato sem zasedla klopco pred centrom in opazovala ljudi, ki so prihajali. Sonce je grelo, jaz pa sem poslušala preplet različnih svetovnih jezikov in opazovala ljudi. Zanimivo je bilo in čas je mineval. Pred odhodom sem opazila tudi avtobus s slovenskimi tablicami. Voznik je prišel na Irsko s trebuhom za kruhom in za neko prevozno podjetje prevažal turiste naokrog. Ta dan je pripeljal skupino Kitajcev.
Mal in Kraljičina kočija pa sta že čakala na naš povratek. Dan je bil še naprej prekrasen. Nekaj dni kasneje pa smo za ta dan plačali precej visoko ceno na Moherskih klifih, ki so bili zaviti v gosto, gosto meglo. Ampak to je že druga zgodba in drugi dan.
Med tem premišljevanjem sem kmalu zapeljala svoje vozilo pred stavbo, v kateri delam. Misel na ta prelepi dan na Irskem pa mi je skrajšala pot. Spomini na tisti dan so me spremljali čez dan in tale zgodbica se je zato napisala kar sama.
