Večni ognji gorijo še danes
Piše: vodnica Sara Alt
V enem najlepših kotičkov turške sredozemske obale se skriva kraj, ki vabi obiskovalce že od pradavnine. Divja in neukročena likijska obala, obdana z vrhovi pogorja Taurus na eni strani in turkizno modrim morjem na drugi, skriva zgodbo o nenavadni pošasti, ki je skozi stoletja ustrahovala tamkajšnje ljudi z bruhanjem ognja. Pošast z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom, ki bruha ogenj je predstavljala strah in trepet celo za neustrašno in bojevito ljudstvo Likijcev.
Da bi prebivalce pomiril, je kralj Likije, Iobates, ponudil roko svoje lepe hčere tistemu, ki bo bruhajočo pošast pokončal za vedno. Za nalogo je bil kazensko izbran nečimrn mladenič Belerophon, znan po lepem stasu, s katerim je zavajal ženske in dekleta, med katerimi je bila tudi Antea, žena Argivskega kralja.
Da bi se rešil sramotne prevare in Belerophona kot tekmeca, ga je Argivski kralj poslal na pomoč kralju Iobatesu v boju proti pošasti v sosednjo kraljevino in s tem upal, da bo ubil dve muhi na en mah.
Belerophon se je smelo in predrzno lotil naloge s svojim krilatim konjem Pegasusom. Dvignila sta se v višave in po nekaj neuspelih zamahih z mečem, je mladenič zlil stopljeni svinec v žrelo pošasti, ki se je do zadnjega diha borila, potem pa zadušila do smrti.
Grozna pošast je bila končno uničena, zmagovalec pa je za nagrado dobil lepo Stheneboeo za ženo. Kmalu je v njem prevladala sla po maščevanju zaradi krive obtožbe in je ženo pahnil v morje z letečega konja. Kaznovali so ga bogovi, ko je na poti proti nebesom nepričakovano zdrsnil s konja. Šepav in slep je gazil po zemlji in beračil vse do svoje smrti.
Dolgo po tem so začeli domačini praviti zgodbe, da je začela Himera spet bruhati ogenj. Da je temu res tako, smo se prepričali tudi sami. Podali smo se na polurni sprehod navkreber po stari poti, ki je nekoč vodila do grškega templja posvečenega bogu kovaštva in ognja Hefajstu.
Kamnita ploščad s pogledom na rodovitno dolino Čiralija je polna razpok s plapolajočimi ognji, ki obiskovalce spominjajo na še živečo legendo. Himerine ognje je najlepše obiskati zvečer, ob soju lune in prijetnem osvežilnem pišu vetra, ki razpiha vlago in vročino poletnih dni.
Da je naravni fenomen možno razložiti čisto znanstveno, nam je razkril sopotnik Miro, ki pravi, da je na svetu več podobnih območij, kjer na tektonskih prelomnicah iz podzemnih kanalov prihaja plin na površje. V tem primeru gre za metan, ki ob stiku s kisikom zagori. In gori in gori …
