Piše: Branko Struga
Maha Kumbh Mela je hindujsko versko romanje. Prizorišča so štiri in se izmenjujejo tako, da pride eno na vrsto vsakih 12 let. Po številu udeležencev je največje srečanje v Prayagraju (prej Allahabad), saj je v sotočju sestrskih rek Gange in Jamune največ prostora. Verski temelj dogodku daje zgodba o skupnem pinjenju oceana stvarjenja s strani dobra in zla. Pinjenec je nektar nesmrtnosti, ki ga bogovi iztrgajo iz rok demonov in pretočijo v čašo (kumbh). Garuda ali pa kar Višnujev avatar potem s preletom čez Indijo odnese dragocenost na Himalajo, prebivališče bogov. Med preletom kanejo štiri kaplje nektarja na indijsko podcelino. Haridwar, Prayagraj, Nashik in Ujjain so zato prizorišča veledogodka.
Letos je bil Maha Kumbh v Prayagraju in je trajal od 13. januarja do 26. februarja. V dobrem mesecu trajanja je bilo šest glavnih kopalnih dni. Skupno število udeležencev je bolj ugibanje kot realna številka in ga indijska država ocenjuje na 650 milijonov. Četudi je podatek pretiran, pa je tudi 400 milijonov udeležencev nepredstavljivo velika človeška množica. Zakaj 400 in ne 650 milijonov? Na več načinov so povprečno dnevno množico na prizorišču ocenili na okoli 7 milijonov ljudi. Če to pomnožite s 45 dnevi trajanja, dobite 315 milijonov udeležencev. Ob glavnih kopalnih dneh pa je povprečna množica obiskovalcev nekajkrat presežena. Tako ste pri najmanj 400 milijonih. Za primerjavo: ob islamskem verskem romanju, hadžu, spustijo savdske oblasti v svete kraje v petih dneh 2,5 milijona ljudi. Pa še nekaj neverjetnih številk: za osnovno organizacijo so indijske oblasti namenile okoli 700 milijonov evrov. Površina šotorskega mesta za okoli 150.000 šotorov je bila 40 km². Skupna dolžina kopalnih ploščadi ob sotočju treh rek, Gange, Jamune in mitske Sarasvati (Reke modrosti), je bila 12 kilometrov. Znotraj romarskega mesta so zgradili 450 kilometrov cest in 150.000 stranišč. Za red in mir je skrbelo 40.000 policistov in 2.300 nadzornih kamer.
To je poročilo za zahodnjake: številke, stolpci, uradniki, preštevanje, potrdila, natančnost in le ena resnica. Za Indijce je to zgolj dolgčas. Nikoli niso ločili astronomije od astrologije in pred pomembnimi življenjskimi odločitvami obvezno obiščejo astrologa. Maha Kumbh Mela je čas posebne razporeditve planetov v našem osončju, posebej Jupitra, Zemlje in Lune. V dneh glavnih kopanj lahko s sebe in iz sebe sperete ves karmični spomin in ste tako le korak od odrešitve. V Indiji živi okoli 1,4 milijarde ljudi. Okoli 300 milijonov je pripadnikov drugih veroizpovedi. Od 1,1 milijarde hindujcev pa jih je vsaj 800 milijonov pripravljenih obiskati tak veledogodek, posebno priložnost, ko le z udeležbo, potrpežljivostjo, odrekanjem in minimalnim denarnim vložkom premagaš svoje človeške omejitve. V indijskih medijih je bilo veliko poročil o nepravilnostih pri organizaciji prevozov romarjev, sploh po nesreči na delhijski železniški postaji. Tam je množica do smrti pohodila 18 čakajočih potnikov. Indijske železnice prodajo mnogo več kart brez rezervacije sedeža, kot pa je normalna kapaciteta vagonov, z opravičilom, da drugače revnejši del indijskega prebivalstva ne bi mogel izkoristiti izjemne priložnosti. Seveda se naključni zahodni obiskovalec Indije s tako razlago nikakor ne strinja, še posebej, če se je ravno takrat z vlakom namenil zamenjati prizorišče nekje v severnem delu dežele. Sam sem s skupino potoval od Khajuraha do Varanasija in se Stvarstvu zahvaljujem za izjemno potovalno pustolovščino. Ob polnoči smo bili na postaji, kamor bi naj ob eni zjutraj pripeljal ekspresni vlak za Varanasi. Ta je 130 kilometrov za Prayagrajem. Na postaji je že čakala nepregledna množica romarjev. Vlak je pripeljal ob pol treh zjutraj. Kljub rezervacijam za spalnik v vagon nismo mogli vstopiti. Potniki so zaradi hude gneče od znotraj zapahnili vrata. Posredovali so bogovi v osebi sprevodnika, ki je odprl vrata, naredil prostor in z vseh naših pogradov odstranil priložnostne potnike. Povsod po hodnikih, celo pod spodnjim pogradom, kjer je običajno prostor za prtljago, so ležali ljudje. Nihče se ni pritoževal, nikomur se ni mudilo. Vlak bo enkrat prispel na sveti kraj in izkoristil bom podarjeno mi priložnost, so si mislili!
Mi smo v Varanasi prispeli z enajsturno zamudo. Morala je bila na psu. Popotniki so iskali krivca in ugotavljali, da bi bilo pametneje potovati z avtobusom po cesti. Naslednji dan sem jim pokazal članek o 48-urnih cestnih zastojih in skušal predstaviti dimenzije posebnega dogodka v velikosti naravne katastrofe. Brez uspeha. Indija naj se do tujih obiskovalcev vede spoštljivo! Tudi s trditvijo, da dogodek te vrste bolj razloži posebnosti, dimenzije in drugačnost Indije, kot pa dokumentarci, knjige in univerzitetni profesorji, si nisem storil usluge. A kaj bi to, Indija gre naprej po svoji poti! Mi pa tudi.
