V srcu Madeire: skozi oči vodnika

Piše: Andraž Žan

Po končanem potovanju si vzamem trenutek, da pomislim o našem potovanju skozi očarljive pokrajine Madeire. Vedno znova me preplavijo spomini, vsak poslikan z živimi barvami pustolovščine in odkrivanja.

Naša odprava se je začela z občutkom nestrpnega pričakovanja, ko smo stopili na Vereda do Larano. Slan morski veter nas je pozdravil, ko smo se sprehajali ob robu pečine, zvoki razbijajočih valov spodaj so dodali pomirjujočo glasbo našemu smehu. Zdelo se je, kot da smo junaki v lastni pustolovski zgodbi, ki smo z vsakim korakom vstopali v neznano ozemlje.

Vzpon na Pico Grande je bil fizičen in miselni izziv, a so bile nagrade vredne vsakega napora. Ko smo se povzpeli na vrh, je veter šepetal zgodbe o oddaljenih tradicionalnih vasicah in čudovitih pokrajinah. Ko smo končno dosegli cilj, nas je panoramski razgled pustil brez besed, očarala nas je mojstrovina naravne lepote pred nami.

Pico Grande ali “Veliki vrh”, avtor Žan Andraž

Spuščanje v nunsko dolino nas je ovilo v občutek miru, ki je bil hkrati tolažilen in navdihujoč. Vonj evkaliptusa je visel v zraku, se mešal s pričakovanjem obilnega obroka, ki nas je čakal. Toda tisto, kar je naše potovanje resnično naredilo nepozabno, je bila vez, ki smo jo oblikovali na poti. Tujci na začetku smo postali skupina, združena z ljubeznijo do raziskovanja in z vzhičenjem nad neznanim.

V srcu levad, med kristalno čistimi potoki in bujnimi gozdovi smo našli občutek miru, po katerem smo hrepeneli. Vsak ovinek poti je razkril novo čudo, skrito dragocenost, ki je čakala, da jo odkrijemo. Kot opomin na preproste radosti življenja in lepote, ki nas obdajajo, če si le vzamemo čas, da opazujemo.

Livade na gričih – Levada Nova, avtor Žan Andraž

Naše pustolovščine z jeep-i so nas popeljale v odročne kotičke otoka, vsak bolj osupljiv od prejšnjega. Raziskovali smo vse, od tradicionalnih vasi do razsežnih vinogradov, atmosfero pa so dvigali obeti novih doživetij in družba dobrih sopotnikov. Toda prav v deževnih gozdovih Rabacala smo delili nekatere najbolj nepozabne trenutke. Zbrani skupaj smo drveli pred nalivom in našli uteho v družbi drug drugega, smeh pa je odmeval skozi močen naliv.

Ko se je naše potovanje približalo koncu, se je ob misli na slovo od tega prekrasnega otoka čutil mrak žalosti, a hkrati smo bili napolnjeni z globokim občutkom hvaležnosti za izkušnje, ki smo jih delili. Madeira je pustila neizbrisen pečat na naši duši in opomin na lepoto, ki nas čaka v svetu. Ko se poslavljamo od tega očarljivega otoka, odhajamo ne le s spomini, temveč smo poživljeni z pustolovščino in srce je polno hvaležnosti.