Piše: Roman Požeg
Spomini, le spomini še živijo. In so le tisti, ki nam jih nihče, razen matere Zemlje ob koncu potovanja, ne more vzeti. Uhhh … in ti spomini, vsako leto starejši, postajajo vedno močnejši. Tokrat pišem o mojem prvem obisku Mehike, kjer sem doživel enega nadrealističnih občutkov mojega dotedanjega življenja, ki mi je odkril in me zapeljal v popolnoma novi svet vonjav in okusov mojega prihajajočega življenja.
Mehika me je že doma ob prebiranju člankov, reportaž in fotografij popolnoma o(za)čarala, dobesedno! Ob prihodu v to največjo špansko govorečo državo so moja čustva oživela in zacvetela skozi vse barvne odtenke, zvoke in vonjave, skozi glasbo, predvsem pa me je pritegnila njihova raznobarvna omamna in dišeča hrana … ohhhh! Po treh tednih potovanja od severa proti jugu te temperamentne, naravno raznolike pokrajine, dežele tisočerih živih barvnih kontur na vsakem koraku, pa ostaja v mojem srcu za vedno vtisnjena zgolj samo ena in to je Oaxaca. Zakaj Oaxaca?
Oaxaca kot regija velja za kulturno, rokodelsko in gastronomsko srce Mehike. Regija danes združuje 16 staroselskih skupin. Večina izmed njih velja za potomce nekdanjih mogočnih mehiških civilizacij kot so Zapoteki, Mišteki, Maji, ki so za seboj zapustili večen in veličasten zgodovinski odtis. Večina njihove nekdanje kulture in navad je preživela in s tem ostala neverjetno raznovrstna in to le z neizmerno željo in voljo prebivalstva, da se kljub neizmerni veliki revščini, naravnih nezgodah in diskriminaciji uspe upreti monotonemu, globalnemu, novodobnemu amerikaniziranemu mehiškemu življenju!
Hrana v prestolnici Oaxaca, ki velja za gastronomsko prestolnico Mehike, je tista, ki je doživljensko vzburila moje borbočice do te mere, da sem spoznal, da obstajajo »futr« nebesa, kjer rdečelične ženičke zaobljenih postav, na vsakem koraku živobarvnih uličic prodajajo raznovrstno, sveže pripravljeno domačo hrano po receptih svojih prednikov. Te vonjave so v meni prebudile čut za nikoli dovoooolj in hočem šeeeeee … oooohhhh kako zna biti mehiški zajtrk okusen, pisan, zdrav in predvsem hranljiv – meni najljubši.
Tipična hrana in zajtrk Oaxace seveda, kot večina mehiške, temelji na koruzi!
Chilaquiles: ne tako tipično za Oaxaco, pa vendarle tipično mehiško. Nachosi srečajo enchilade. Trikotne krhke tortilije potopljene v različici zelene ali rdeče omake, posute z drobljivim svežim sirom in začimbami. Obstajajo tudi različice s perutnino jajci in čiliji … njamsi!
Antojitos/Memelas: iz koruzne mase doma narejene tortilije, pečene na comalu in bogato obložene z ocvirki, fižolom in svežim drobljenim sirom. Tako preprosto, nepozabno in popularno, ter tako vsakdanje za Oaxaco! Še tri prosim!
Antijotos/Tetelas: nosijo ime po lokalni vasi v regiji. Trikotne oblike, nadevane z lokalnim fižolom in topljenim sirom, vse skupaj pečeno na comalu z memelas in quesadillas. Njam, njam, njam!
Antojitos/Quesadillas: na pogled zelo drugačne kot ostale tipične mehiške Q. Namesto tipične Q. tortilije, ki so zložene ena na drugi, je ta le ena velika, prepognjena kot sendvič, nadevana z tipičnim nitastim sirom iz Oaxace, ter z gobicami, ali bučo (meni najlubše kombinacije), lahko tudi z natrganim piščancem…in vse skupaj prelito z rahlo pekočo paradižnikovo omako…Hočem šeee!
Enciladas: rumene tortilije v obliki cigare, v kateri je najbolj pogosto zavita perutnina in sveži sir, vse skupaj pa prelito z rahlo pekočo rdečo omako narejeno iz česna in več vrst čilija. Na vrhu zeleni mehti, v ustih topljivi avokadooo … Mami, daj mi jih še 28 prosimmm!
Enmoladas: v bistvu gre za enchilade, le da so prekrite in potopljene v kraljevski omaki, tipični za Oxaco, v čokoladni – preko 30 začimbni » črni mole«. Woohooo – kako okusno!
Enfrijoladas: pripravljene kot osnovne Encilade, namesto chili omake ali omake mole se kopajo v omaki iz črnega fižola … oprosti draga, danes me napenja … uuufff, kolk nenasitno!
Se vam že kaj cedijo sline?
Si želite šeeeeeee? Tukaj so še: Tamales, Molettes, Tacos, Huevos … ufff pa še vsi ti tipični napitki za zajtrk. Naj bo za tokrat dovolj, da slučajno kdo ne dobi prevelike želje po 16 dnevni mehiški dogodivščini, kamor odrinemo kmalu in se ob obisku Oaxace z vso to hrano zagotovo bašemo do onemoglosti, se s polnimi usti zremo in se čudimo popolnemu sončevem mrku!
Na basanje v Oaxaci!
Viva Mexico!
