Piše: Alina Meško
Gruzija je znana po prav posebnem vinu, tam so v kvevrijih našli najstarejše ostanke vina na svetu in s tem dokaz o obstoju vinarstva pred najmanj 8000 leti. Gruzijci pravijo, da so oni iznašli vino. A isto pravijo tudi Armenci.
Gruzijci vino pridelujejo na samosvoj način – grozdje stisnejo in sok skupaj s kožicami, peškami in peclji zaprejo v veliko glineno posodo podobno amfori, ki ji rečejo kvevri. Kvevriji so zakopani v zemljo, po fermentaciji so neprodušno zaprti, vino se nato v njih rojeva več mesecev, lahko tudi pol leta. Zaradi prisotnosti grozdnih kožic belega vina iz kvevrija ne boste našli – zaradi maceracije oziroma namakanja kožic se vino obarva. Kvevri vino iz belega grozdja je zato oranžno, Gruzijci pa mu rečejo amber ali jantarno vino. Je nefiltrirano – tropine se usedejo na dno kvevrija in ko vinar odloči, da je postopek končan, vino počrpajo ven. Zato je kvevri vino manj bistro in ima pogosto več usedline.
Vino iz kvevrijev nam v s trtami porasli regiji Kakheti na vzhodu Gruije postreže dobrodušni Zura. V prejšnjem obdobju življenja je delal v velikem mednarodnem podjetju, a se je želel vrniti med domače vinograde in pridelovati vino po stari gruzijski metodi. S svojimi rokami je zgradil preprosto, a lepo urejeno in domačno vinsko klet.
A preden začnemo s poskušanjem, po gruzuijski tradiciji izberemo tamado. To je po naše nazdravljalec – tisti, ki z vsakokratno zdravljico določa tempo pitja. Tamada je načeloma najstarejši moški, a mi pravila malo prikrojimo in izberemo tistega, ki ima najbolj namazan jezik in nas zna s svojimi zdravicami nasmejati. Mogoče še kaj zapeti. 😉
Ob odlični pojedini, kjer ne sme manjkati meso pečeno na ognju iz lesa vinske trte, poskusimo peneče vino pa oranžno ter rdeče kvevri vino. Malo se ga je treba navaditi, saj je drugačno od našega. Večini je najbolj všeč rdeče vino – pri Zuri skoraj vsi kupimo buteljko ali dve, ki jih nato varno zavite v oblačila in spravljene v kovčke prepeljemo domov. Da bodo tudi tisti, ki niso bili z nami, občutili okus Gruzije.
Za zaključek popijemo še enega kratkega, v Gruziji je to čača. Narejena je iz grozdnih tropin, ima visoko vsebnost alkohola in z njo ne gre pretiravati. Zapustimo Zuro in njegov raj ter se odpeljemo nazaj v Tbilisi ter v naslednjih dneh naprej, na sever, v čudoviti Svaneti pod Kavkazom. Vino in čača pa sta občasno še naprej z nami.
Zadnji dan se ustavimo v osamljenem kamnitem samostanu Ubisa, kjer ni nikogar. Po ogledu prav posebnih fresk v cerkvici nas miza pred njo kar kliče, da na njej popijemo še zadnjo čačo in nazdravimo – gaumarđos! A naenkrat priteče čuvaj samostana in se začne razburjati – po gruzijsko, zato ga prav dobro ne razumemo. Resda so kovinska samostanska vrata okrašena z grozdjem, a se hitro poberemo – očitno je jezen zaradi čače, si mislimo. Odplazimo se do kombija, a čuvaj nas je prehitel in že govori z našim voznikom Nodarijem. Ta pa je miren in se prav nič ne sekira. Začnemo se opravičevati čuvaju: “bodiši” – oprostite, če smo bili nespoštljivi. Čudno nas gleda in odide. Nodariju povemo, kaj se je zgodilo, on pa se smeje. Čuvaj je bil jezen, ker so pred kratkim obiskovalci iz samostana nekaj ukradli in je mislil, da imamo tudi mi podobne ideje. Čača ga sploh ni zanimala, mirno bi jo lahko popili do konca. V Gruziji se pijeta čača in vino.
