Srečanje

22.oktober je bil dan odhoda na ‘Bližnjevzhodni dvojček’, potovanje v Sirijo in Jordanijo. Po dolgotrajnem mrzlem in deževnem vremenu se je prikazal sonček in pokazal naravo v vsem jesenskem bogastvu barv. Tole je uvod v potovanje in obet na nekaj toplega, si mislim, in hitim na mesto srečanja. Ni težko prepoznati naših sopotnikov: športna, udobna oblačila in obvezna prtljaga. Spoznavanje, stiski rok, predstavljanje skupine med seboj in seveda vprašanje: ‘A morda kam potujete, ker imate s seboj prtljago?’ Večina skupine je že skoraj zbrana, manjka pa naš ‘mlajši’ del. Tokrat se je na potovanje prijavila tudi skupina učencev srednje šole, tretji in četrti letnik z njihovim učiteljem. Prvi prispeta dekleti, ženski del mlade skupinice in povesta, da so fantje že nekje v bližini. Poiščem skupinico fantov, ki zdolgočaseno ležijo po tleh s prtljago naokoli in se predstavim. ‘Gospa vodičkaaa, a bo dolga vožnja do Budimpešte, gospa vodičkaaa, a se bomo kaj ustavljali, ja kaj bomo pa tam delali, a imajo kaj dobrega za jest, a se dobi kaj alk..(ups), kakšni so hoteli, kakšen je avtobus…’. Nasmejem se in počasi odgovarjam, vprašanje za vprašanjem… in že prispe naš avtobus. Zbašemo se v prostoren avtobus, preštejem nas in drvimo (v okviru cestnoprometnih predpisov) proti Budimpešti, od koder bo poletelo letalo za Damask. Čas na avtobusu izkoristim za predstavitev programa, dežele in vprašanja. Še posebej poudarim, da bom, ker imamo seveda čas med vožnjo, podrobno predstavila deželo in bomo potem vsi skupaj na dopustu 🙂

Prvi postanek

Obvezni prvi postanek je vedno Bagdad Cafe, ki stoji na križišču cest proti Iraku. Ponavadi smo tam ob sončnem vzhodu in še vsi zaspani tavamo po zanimivem lokalčku in občudujemo domišljijo lastnika. Povsod preproge, stari beduinski predmeti, zanimive slike, odtisi po tleh, beduinski šotor v bližini in čebelje hiške. Kar ne moremo stran. Naše prvo okušanje čaja in kavice. Jutro je hladno, najbrž še bolj zato, ker smo zaspani in utrujeni. Nekdo od domačih me ogrne z debelim beduinskim ogrinjalom in življenje postane toplo. Potniki se smejijo, ko me gledajo in nekaj se jih opogumi in prepusti spretnim beduinskim rokam. Nastanejo prve slike beduinov s puško, ostareli ata na romanju v Meko, beduinsko dekle….Vendar čas teče in moramo se posloviti. Pomahamo v slovo in se odpeljemo. Do sedaj mi dobro uspeva moj dopust brez razlag.

Kamnolomi

Vsi vemo, kako izgledajo kamnolomi pri nas. Če želite videti sirske in jordanske, se morate odpraviti z nami na potovanje. Ime kamnolom so dobila mesta z ostanki iz grških, rimskih in bizantinskih časov.  Mesta so bila  obnovljena s strani arheologov nekako v začetku 20. stoletja, danes pa v njih pobirajo vstopnino, da si jih lahko ogledamo. Ime kamnolom so seveda dali naši mlajši potniki potem, ko smo jih videli že kar nekaj. Ko smo prispeli v Sergilo, eno od mrtvih mest, pardon kamnolom iz časa Bizanca, je zanimanje za ogled ‘naraslo do maksimuma’. Mladi so se razpršili po celem kamnolomu in uprizorili za vse obiskovalce bojni spektakel zavzemanja mesta. Streljali so se s plastičnimi pištolicami (s plastičnimi dolgimi metki), vpili in skušali priti sovražniku za hrbet. Spektakularen nastop s spektakularnim ozadjem. Še Indiana Jones se ne bi sramoval scene, niti zasedbe.

Moram reči, da je vsa skupina uživala in da smo se vsi (to pomeni mi ‘malo’ starejši) v mislih vrnili v svoje otroštvo in da smo občudovali njihovo domiselnost, igrivost in sposobnost se igrati kot majhen otrok. Edino naš lokalni vodnik Ahmed je deloval nekoliko izgubljen sredi dogajanja, ker mu skupina ni sledila in je moral razlagati samo peščici, ki je stala okoli njega. Vsakič, ko smo se ustavili, je nervozno pogledoval kam so šli ostali, jaz pa sem ga potiho spodbujala: ‘Začni Ahmed’.

Večna lakota

Sirija in Jordanija sta arabski deželi in obe imata dokaj podoben jedilnik. Veliko zelenjave, tople in mrzle predjedi, ki jih imenujejo meze in glavna jed, ki je pogosto ovčje ali piščančje meso na žaru. Hrana je okusna, prija našemu ‘evropskemu’ okusu in vsakdo najde nekaj zase. Kruh in kava pa sta drugačna. Kava se pije s kardamomom, začimbo, ki da drugačen, osvežujoč okus. In kruh ne vsebuje kvasa, zato je nizek, ploščat kot kaka palačinka. Še oblike je iste, okrogel, vendar ga razrežejo na štiri kose in pospravijo v plastične vrečke, ker se zelo hitro izsuši na zraku in potem ni več dober (edino če si zelo lačen). Vsakič, ko želiš nov kos, moraš odpreti vrečko, vzeti ven enega ali dva in vrečko zapreti nazaj. Redko kje (beri v hotelu) se dobi ‘naš’ kruh. Ko smo se bližali jordanski meji, se iz zadnjega dela avtobusa zasliši vprašanje: ‘A obstaja kakšen McDonald’s v Jordaniji?’ ‘Seveda, v izobilju’ jim odvrnem. ‘Ampak zakaj me to sprašujete, ko pa ima Sirija tako dobro in zdravo hrano?’ ‘Zato, ker imamo dovolj teh cot!’ se zasliši močan glas. ‘Kaj, koga, kakšne cote vendar?’ ‘Ma ne moremo več jesti teh viled!’ ‘Ne razumem’, odvrnem, ‘tega pa res ne razumem’. ‘No, ta kruh, ki nam ga strežejo že ves čas, to so cote, oziroma vilede!’ Cel avtobus se smeji novi pogruntavščini. Pa saj so res kot vilede pomislim, mehke in voljne in že vem, kako bom naslednjim potnikom predstavila arabski kruh.

Odrešitev

V Amanu je naš hotel oddaljen od prvega McDonalda deset minut vožnje s taksijem, zato se nobeden ne odloči za ta podvig. Presenečenje sledi naslednje jutro. Pa ne samo eno, cel kup. Zvečer me lokalni vodnik Khaled obvesti, da moramo uro prestaviti za eno uro nazaj. Skupina je obveščena in prvo presenečenje sledi zjutraj, ko nas receptor namesto ob sedmi uri začne klicati ob šesti uri. Ko ga vprašam, zakaj in da smo bili dogovorjeni ob sedmih, samo skomigne z rameni in reče: ‘Sorry (oprosti)!’ Ja, saj vem, hotel je narediti dobro, misleč, da mi ne vemo o spremembi ure. In zmeda je bila tukaj. Nobeden iz skupine ni več vedel koliko je ura. Nastal je popoln kaos in prvi so začeli prihajati v jedilnico naši najmlajši. Iz košarice se jim je smejal bel, kvašen kruh in ko je ostali del skupine prisopihal na zajtrk ni bilo več ne duha ne sluha o kruhu. Na pultu so ležale samo še ‘cote’.

Odrešitev pride šele predzadnji dan v Aqabi. Večerna vožnja iz Petre prija vsem. Za nami je celodnevni sprehod po Petri, nakar sledi vožnja v akabski zaliv. Ko se približujemo zalivu, nas na naši desni pozdravi ves v lučkah izraelski Eilat in pred nami se pojavi osvetljena Aqaba, arabski Portorož. Khaledu prišepnem, da se moramo obvezno peljati mimo McDonalda. Ta večer se je zgodila odrešitev in mladi trebuščki so začutili ‘domačo’ hrano.

Toleranca

Sirija in Jordanija sta deželi z večinskim muslimanskim prebivalstvom. V isti deželi živijo skupaj suniti in šiiti (kdo so eni ali drugi boste izvedeli na našem potovanju) in več vrst krščanskih ločin. Če želijo živeti v miru, morajo biti tolerantni eden do drugega in tudi so. In tolerantni so tudi do nas tujcev, ki smo tako drugačni od njih. Vedno nam dovolijo vstop v mošeje, le dekleta moramo obleči njihovo pelerino do tal in povezniti preko glave (las) kapuco. Tako nastanejo najbolj zanimive skupinske slike s prekrasnim ozadjem velike umajadske mošeje v Damasku in hihitanju pokritih deklet.

In ta toleranca se je tokrat preselila tudi v našo skupino. Tako starostno različni smo bili. Na videz je izgledalo nezdružljivo, vendar samo na videz. Medsebojna pomoč je bila očitna in mladi so hvalili starejše, kako so tolerantni in fejst in da jim nič ne ‘težijo’ in da jih sprejemajo takšne kot so. In nismo mogli verjeti, ko so se na koncu glasno zahvalili celi skupini za podporo. In starejši smo bili po drugi strani presenečeni nad neusahljivim virom energije, nad tem, da so poslušali razlage in postavljali vprašanja. Ena od potnic je v klepetu rekla: ’tile mladi so načitani in pametni in poslušajo. In celo postavljajo vprašanja. Če želiš postaviti vprašanje, moraš kar nekaj vedeti. Mi starejši pa samo poslušamo in nam na misel ne pade, kaj bi lahko vprašali. Zato je toliko bolj prijetno z njimi.’

Moj dopust

Kljub temu, da na potovanjih zelo uživam, to ni moj dopust. So razlage in  je pozornost, ki ne sme popustiti, če želim deželo kar najbolj predstaviti potnikom. Prišli smo ravno v času obiranja oliv, ki je v Siriji še vedno ročno. Ob prvi priložnosti ustavimo in že hitimo pogledat, kako obirajo. Domača dekleta se sramežljivo ozirajo stran, lastnik nasada pa ponosno razlaga celoten proces in koliko stane takle nasad. Ob naslednji priliki si pogledamo kakšen je bombaž in ga malo natrgamo. Na srečo so glavnino že pobrali, tako da ne delamo škode. Kako je prijetno potem, ko smo doma in kažemo domačim kako zgleda cvet bombaža.

V nekem momentu potovanja pristopi k meni eden od sopotnikov in reče: ‘Ti, a veš da sem mislil, ko smo se vozili proti Budimpešti, da si resna in da res ne misliš razlagati tukaj. Kaj sem bil jezen, me je kar razganjalo. No, ko pa smo začeli, pa moram reči, da sem zelo zadovoljen s tvojimi razlagami. Oba sva se smejala in po glavi se mi je že podilo cel kup idej o bodočih presenečenjih 🙂

Zadnji ples

Vožnja po roza rdeči jordanski puščavi nas je vse navdušila. Wadi Rum. Safari in lunarna pokrajina. Slaščica se vedno poje zadnja. In na koncu beduinska večerja pod zvezdnim obokom. Koliko jih je, zvezdic. Vsi pogledujemo navzgor in si potihem želimo, da bi tukaj, v soju zvezd, lahko prespali.

Beduinski ples je vedno nekaj posebnega, njihovo gibanje,  usklajenost, ritmičnost in divjost na momente. Povabijo nas zraven in v plesu pozabimo, da se moramo še ta večer vrniti domov.

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se