V deželi portovca
Piše: Sandra Modic
“Alto Douro” oziroma Visoki Douro je poznan tudi kot “Pais do vinho” oziroma dežela vina. Kamorkoli pogledamo, nam vedno znova ponuja dih jemajoče razglede na neskončne valovite hribe prekrite z vinogradi. Trto so na to območje prvi prinesli že Rimljani in gre za najstarejšo vinsko regijo z zaščitenim imenom na svetu, ki je od leta 2001 pod UNESCO zaščito. Vino se tukaj prideluje kar na 25.000 hektarih. Pri tem seveda kraljuje portovec, vendar iz tega območja prihajajo tudi namizna rose, bela, rdeča in peneča vina.
Okrepljena vina so v Britanijo s Portugalske uvažali že v 14. stoletju, vendar se je zanimanje za “portovec” povečalo v začetku 18. stoletja, ko je Britanija prepovedala uvoz francoskih vin in s podpisom Metheunovega sporazuma zmanjšala carino za uvožena portugalska vina. Povpraševanje je hitro preseglo ponudbo, zaradi česar je kvaliteta močno upadla. Tako je že leta 1756 Marques de Pombal, ministrski predsednik takratnega kralja, ustanovil trgovsko družbo z državnim monopolom nad cenami ter določil omejeno območje, na katerem se je lahko gojilo trto za portovec. Območje še vse do danes ostaja praktično nespremenjeno.
Portovec je okrepljeno vino, ki mu v procesu pridelave dodajajo grozdno žganje oziroma t.i. aguardente. Z dodajanjem žganja prekinejo proces fermentacije, s čimer zagotovijo, da v vinu ostane še precejšen delež sladkorja, hkrati pa mu povečajo vsebnost alkohola, ki se giblje okoli 20%. V osnovi portovec delimo na ruby in tawny, ki sta rdeča portovca, ter beli portovec oz. white port.
Dolina reke Douro velja za izredno rodovitno območje, ki je imelo že skozi zgodovino velik gospodarski pomen za Portugalsko. Na tem območju bujno uspeva vinska trta, vendar pa tudi oljke, mandljevci, številna sadna drevesa, med katerimi prevladujejo pomarančevci in fige.
Reka Douro je s svojimi 897 km tretja najdaljša reka na Iberskem polotoku. Izvira v Španiji in le zadnjih dobrih 200 km teče po Portugalskem, kjer se izliva v Atlantik pri drugem največjem mestu, Portu. In čeprav si Portugalci lastijo njen manjšinski delež, naj bi bila reka najlepša ravno tu, v deželi portovca. Skozi svojo zgodovino si je namreč vrezala pot med silikatne kamnine in ustvarila strma pobočja ter izjemno slikovito pokrajino.
Skozi zgodovino je reka Douro predstavljala naravno prepreko, mejo med severom in jugom, saj so se je ljudje bali zaradi njenih številnih brzic in slapov. Poleg tega je pozimi pogosto poplavljala, poleti pa je v njeni bližini vladala vročina. Vendar je v zadnjih desetletjih človek reko vsaj delno ukrotil z gradnjo jezov. Kljub temu je reka Douro na Portugalskem še vedno plovna vse do meje s Španijo.
“Terra quente” oziroma vroča dežela je vzdevek, ki se je prijel pokrajine, saj se temperature v poletnih mesecih povzpnejo močno preko 40C. V dolini reke Douro se zaradi zaprtosti doline ter granitne osnove v kombinaciji s skrilavcem ustvarja posebna mikroklima, kjer se v poletnih mesecih zadržuje toplota. V kombinaciji z majhnimi količinami dežja in nizkimi zimskimi temperaturami, se za trto ustvarijo precej težki pogoji za rast. Vendar je po besedah domačinov ravno to razlog, da iz tega območja prihaja tako visoko kvalitetno vino.
