Najprej prestavimo čas
Nekoč je obstajal velik rajski otok, ki se je milijone let razvijal v svoji izolaciji nekje v Indijskem oceanu. Bil je to otok s pisanim rastlinjem vseh mogočih oblik in velikosti in še bolj pisanim živalskim svetom, prav tako vseh mogočih oblik in velikosti. Ta otok je takšen obstajal vse do pred prbl. 2000 leti, ko se je na njem izkrcala prva skupina naseljencev, znanih pod strokovnim imenom homo sapiens, ostala in ga spremenila za vedno. Mu dodala prav poseben pečat in skozi leta ustvarila današnji Madagaskar. Prebivalcem Madagaskarja danes rečemo Malgaši. Prišli so iz mnogo različnih smeri in si na tem velikem, zelo posebnem otoku ustvarili novo življenje ter pisali svojo zgodbo ponovno od začetka. Nastala je nova kultura, pravzaprav kulturna mešanica 18-tih različnih ljudstev, ki danes žive na Madagaskarju. Navad je veliko, raznolikih obrazov prav tako. Sama zunanja podoba otoka in arhitektura se menjata skupaj z ljudstvi. Ko stopimo iz letališča v Antananarivu na začetku  naše dogodivščine v deželi Malgašev, najprej uskladimo ure. Resnično se za kanček prestavi čas, bolj pomemben pa je premik na splošno Malgaško dojemanje časa. Od zdaj naprej bo vse mora-mora! To pomeni počasi-počasi. Seveda, kaj pa drugega. Točnost, natančnost, vedeti koliko je ura,… Vse to je na Madagaskarju postranskega pomena, kar smo tekom potovanja velikokrat ugotovili. Dan traja od sončnega vzhoda do zahoda in se nadaljuje tudi kako urico ali dve v noč. To je tisto, kar nam da narava in kar imamo, da izkoristimo! Komaj čakamo, smo si rekli in odgovor na vsako naglico je bil od začetka naprej mora-mora.
Madame, madame: mufu, orange, samosa?
Zgodovina Madagaskarja je precej skrivnostna. Vseh 2000 let človeške prisotnosti na otoku ni pustilo veliko virov in pečatov. Eno obdobje med mnogimi pa je le-teh pustilo mnogo. To je obdobje francoske kolonizacije otoka. Še danes je francoski jezik poleg malgaškega daleč najbolj razširjen tuji jezik in skoraj vsakdo zna vsaj besedico ali dve francosko. In hrana! Eden od poudarkov potovanja po Madagaskarju je definitivno izvrstna kulinarika, kateri se skoraj vsak popotnik čudi skoraj vsak dan! Seveda gre vedno lepo po vrsti. Predjed, glavna jed in sladica. Večina restavracij pripravlja dnevne menije, vsak dan različne in takšnih sestavin, da bi se lahko kosali s svetovno znanimi kuharji in restavracijami. Skoraj vsak dan smo ob večerji ostali odprtih ust, koliko je to dobrih idej in nenavadnih kombinacij, ki pričarajo včasih skorajda nezemeljske okuse. Si predstavljate poparjeno špinačo, na njej pa topel sir camembert? Slavne francoske potage juhice, zmlete iz vse mogoče zanimive lokalne zelenjave? Paštetke iz svežih morskih sadežev? Ob fileju sveže ribe v vanilijevi omaki pa smo dejansko ostali brez besed. Lepo je potovati, še lepše pa, ko gre ljubezen do dežele dejansko takole skozi želodec. Seveda ne manjka tudi domačih poslastic z ulice in preprostih malgaških stojnic. Na vseh obcestnih postojankah ponujajo vse mogoče. Samosa (indijskega izvora) gre z roko v roki z mufujem (afriški prigrizek). Ob kokosovih palmah sladkanje s kokosovimi piškotki in seveda večno dobro, sočno, aromatično tropsko sadje. Ko si rečeš takole preko dneva, kaj ko bi snedli kakšen ananas? Dva, tri,… In domača jabolka sredi hribov, dišeče jagode in sveže grozdje. Poleg vse eksotike se človek razveseli tudi teh znanih, a tukaj drugačnih in prav tako zanimivih okusov. Ne gre brez tiste pike na i oz. sladice po izjemni hrani. Tiste sveže pripravljene so fantastične. Obstajajo pa na Madagaskarju tudi prave čokoladnice. Kot bi padle z nekega drugega sveta. In s toliko različnimi pralineji, da jih ne moreš dati vseh v najmanjšo darilno škatlo. Preverjeno, tudi ljubezen do dežele očitno gre skozi želodec. Kajti prav vsak dan na Madagaskarju smo se veselili vsega tistega dobrega, ki nas je pričakalo na krožniku. Ali pa na pladnjih obcestnih prodajalcev, na naključni stojnici in klimatizirani čokoladnici!
Otok mnogih različnih obrazov
Na Madagaskarju si tudi dva potovalna dneva med sabo nista podobna. Izvzamemo lahko le tiste počitniške dni ob morju, pri katerih smo še kako veseli, da so si podobni! Potovanje iz prestolnice Tane vodi proti jugo – zahodu in v mnogih kilometrih prečka kar nekaj raznolikih pokrajin, ljudstev, flore in favne. Včasih se vprašaš, če si sploh še na istem otoku. Pojem otok je sicer težko ponotranjiti, ker je Madagaskar tako velik (za skoraj 29 naših Slovenij), a kljub vsemu. Na začetku so tu hribčki in visoke gorske hiške ter ljudje azijskega porekla. Potem kratek skok v tropski deženi gozd med prve lemurje, te znane primate z Madagaskarja in v pravo tropsko vlago. Že so tukaj spektakularni kanjoni z novimi vrstami lemurjev in popolnoma drugačnim rastlinjem. Tudi obrazi se vztrajno spreminjajo s prevoženimi kilometri. Bolj ko greš proti zahodu, bolj so afriški. Ko se cesta spušča proti jugu, srečamo nahajališča dragih kamnov, ki spominjajo na pravi divji zahod. Še več različnih vrst lemurjev in v bližini morja končno tudi pravi, skrajno nenavadni in posebni baobabi. Oblike teh dreves so enostavno skoraj nezemeljske in tudi sama pokrajina ob zahodni obali otoka, ki gleda na Mozambik, je na čase skoraj nezemeljska. Vesoljski trnov gozd in sipine ob morju, fenomenalna svetloba ob sončnem zahodu… Temu sledi skok čez cel otok in ponovno drugačnost vzhodne obale. Od rek, največjih med vsemi vrstami lemurjev, mnogih odmaknjenih vasic, do belih obal in toplega tropskega morja ter pisanega podvodnega sveta.
Oh ta mora-mora oz. noro dober čas
Ko smo počitnikovali na otočku Nosy Natto, smo zbirali vtise z našega potovanja in ugotovili, da jih je skorajda neskončno. Se spomniš tistega dne, ko smo srečali Pedra Opeko, mi reče sopotnica. Seveda se in zdi se mi, kot da je že vsaj en mesec nazaj. Pa sta minila le dva tedna. To je čas, ki teče po malgaško, mora-mora, a se zgodi tako veliko, da bi lahko zapolnili večkrat toliko, kot je v resnici minilo! In ko smo se poslavljali od Madagaskarja, je naš let proti Parizu zamujal. Še ena ura čakanja? Ah kje, mora-mora, kako lepo v bistvu, še dovolj bo časa, da bomo kakšno rekli in si privoščili še košček domače čokolade!
Ajda Šter