Aktivne priprave
Pred odhodom je zmeraj veliko dela za vse. Tako za agencijo, kot za vodnika. Tokrat ga je bilo izjemno veliko! Jaz sem se pripravljala s hitrostjo sto na uro in iskala vse možno v povezavi z deželo, zanimivostmi in ogledi, v agenciji pa je bilo vzdušje kar divje, ker se je število 
potnikov vsak dan znova spremenilo! Najprej je bilo 11 potnikov, potem 9, na koncu jih je bilo že 8! Pa spet 9 in na koncu 11! Magične številke za magično potovanje! Če bi še kak dan zbirali prijave, bi se število gotovo spet spremenilo. Še dobro, da je prišel dan odhoda. Olajšanje in novo vznemirjenje pred vrati.
Končno dan odhoda
Zgodnji jutranji odhod ob 4-ih na Dolgem mostu. Nečloveška ura, pravi temu moja prijateljica, ki me prijazno odloži na zbirnem mestu. Hvaležna sem ji za uslugo!
Potniki se že zbirajo, jutranji mraz jesenskih juter poraja vprašanje v naših glavah: “Kje je voznik?” Na srečo se kmalu prikaže in končno drvimo proti Genovi! Kar nekaj vožnje je pred nami, vendar dolžino uspešno premagujemo, saj se hitro povežemo med sabo. Male skupine so zmeraj super, pristnejše vzdušje, manj imen za zapomnit, skoraj kot družina!
Vznemirljiva Genova
Genovi se pozna, da je pristaniško mesto. Toliko različnih obrazov, toliko priseljencev! Vonj po morju, ribah in mestu, vrvež med pristaniškimi delavci in prodajalci, stojnice s hrano, tekstilom, začimbami, parfumi, … Skoraj tako kot v srednjem veku!
Skušam se vživeti v obdobje, 
ko je bila Genova ena od pomembnih pomorskih republik. V vsem sijaju in blišču, ki ga je premogla. In bedi, ki se je skrivala v zakotnih, stranskih ulicah. Prodajalke ljubezni se diskretno pojavijo, pa spet izginejo izza vrat, ki vodijo do stopnic v zgornje prostore. Zanimiv sprehod, potniki so navdušeni, pa Genove sploh še videli nismo!
Takoj, ko stopimo izza ovinka, se pokaže popolnoma nov obraz Genove, presenečenje! Ulica Via Garibaldi s svojimi razkošnimi palačami, bogato poslikanimi fasadami, najboljše galerije in muzeji, imena vrhunskih umetnikov. Sledijo široke avenije in trgi, izložbe z vrtoglavimi cenami najprestižnejših blagovnih znamk, vrvež modernega mesta, ostanki hiše Krištofa Kolumba, stara mestna vrata in ostanki obzidja, … Kaj vse bi nam povedali zidovi, če bi znali govoriti …
Čarobne Cinque Terre
Celo noč smo pridno molili, da bi imeli lepo vreme, napoved je bila namreč slaba. V zgodnjih urah nas je zbudila nevihta, ki je močno trkala na naša okna in nam dala vedeti, da sončno vreme ni samoumevno. Kako veseli smo bili potem jasnega jutra in sonca, ki nas je pobožalo po obrazih!
V simpatičnem Portovenere smo se spomnili Lorda Byrona, ki je zahajal v jamo nad morjem, kjer so mu morske muze pošiljale navdih za umetniško ustvarjanje. Potem pa nas 
je ladja zapeljala po najlepšem delu Ligurske obale. Sunkoviti valovi so nas kar nekajkrat pošteno vrgli v zrak in tisti “ta pogumni”, ki niso sedeli na sedežih, so se imeli priložnost oddrsati po ladji.
En sam pogled pove več kot 1000 besed! Ligurska obala nam je začela odkrivati lepote vasic, skritih med strme skale, in s trto zasajene vinograde, ki jih večino leta greje toplo mediteransko sonce, pozimi pa morje škropi in moči fasade pisanih, od zoba časa načetih srednjeveških hiš, vse do najvišjih nadstropij.
Ime Cinque Terre ali “5 ozemelj” se nanaša na 5 slikovitih vasic, ki so zaradi svoje lege, kljub zobu časa, uspele ohraniti čarobnost vzdušja obmorskega srednjega veka. Brez avtomobilov, motorjev in ostalih transportnih sredstev modernega časa. Tudi turizem je te kraje vse do 80-ih let prejšnjega stoletja zaobšel, dokler se nista dva ameriška novinarja zaljubila v eno od petih, to je bila vas Vernazza.
Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso al Mare so povezane s potjo, po kateri so včasih mule prevažale blago in je bila vse do izgradnje železniške proge konec 19. st. edina kopenska povezava med vasmi. Danes po njej hodijo pohodniki, ki želijo 5 vasic spoznati tudi s kopenske strani.
Čarobnost vasic je v spletu lepo ohranjene narave, vinogradih, na katerih pridelujejo slavno vino Cinque Terre, spektakularni strmi obali, 
ki je od pristanka odvrnila marsikatero piratsko ladjo, bogati arhitekturni dediščini ozkih ulic in cerkva, ki so jih krasile roke genoveških umetnikov in ne nazadnje v hrani, ki navduši tudi najzahtevnejše okuse. Domačini se še posebej radi pohvalijo z omako iz bazilike, z dodatkom najboljšega oljčnega olja, pinij in sira , ki so jo poimenovali kot pesto Genovese.
Vse to je treba tudi poskusiti! Najprej gremo na degustacijo slavnega pesta Genovese in vina. Vse je tako dobro, da ni čudno, da so te kraje obiskovali že stari Rimljani in prihajali po najboljše oljčno olje in vino, s katerim so se gostili rimski cesarji.
Potem pa sledi še kaj konkretnega. Težko se je upreti dobrotam na bogato obloženih mizah na majhnih trgih in ozkih tlakovanih ulicah. Morske ribe, jastogi, školjke, ponudba številnih vrst testenin in prilog, za na konec pa umetelno izdelane sladice in edinstveni “pravi italijanski espresso”. Vse v skladu z “Dolce Vita”!
Dan zaključimo z vožnjo z vlakom skozi številne tunele, ki povezujejo vasi vse do La Spezie, kamor nas pride čakat voznik Lovro. Kako smo ga veseli, naše noge pa še bolj!
Povratek domov
Pot domov nas vodi skozi prestolnico parmezana in parmske šunke. Parma nas navduši z lepo ohranjenimi palačami, muzeji, edinstveno
krstilnico, odlično operno hišo, visoko kulturo in prestižem, ki kaže na dobro življenje meščanov. Kljub dežju smo zadovoljni, saj nas je vreme vse do zdaj razvajalo, premrle ude pa si ogrejemo s postankom na dobri kavi.
Na kosilu se ustavimo v Mantovi, še enemu srednjeveškemu biseru, ki dodaja k pestremu mozaiku vtisov našega izleta. Začutimo popolnoma drugačno vzdušje kot ga je imela veličastna Genova! Tu je vse majhno, intimno, domače, bolj italijansko. Ravno prav za zaključek.
Ure do doma z napolnjenimi baterijami, polni novih doživetij in vtisov so minevale hitro, naš mini bus in Lovro za volanom pa sta uspešno premagovala razdaljo do domovine, ki smo se je, tako kot vedno na poti domov, vsi veselili.
Sara Alt
