Morda ni samo Uzbeški, ampak kar Centralnoazijski, je pa afrodiziak. Tako je, domačini Uzbekistana poznajo skrivni recept, ki spravi v dobro voljo vsakega moškega in vsako žensko. Ker je pred otroci neprimerno govoriti o »umazanih« stvareh, so prebrisani domačini 
iznašli kodo za pogovor, tako da lahko moški ženi namigne na ljubljenje pred otroci, pri zajtrku na primer, brez da bi oni razumeli, kaj točno ima v mislih. Tako mož reče ženi: draga, skuhaj mi pilav! Medtem, ko se otroci veselijo okusne jedi, žena razmišlja, kako jo bo možu zakuhala. Tradicionalno je dan za uživanje te okusne in energične jedi četrtek, saj bi se domačinke v sredo, torej v petek po starem koledarju, odpravile v tradicionalni hamam, se očedile in nadišavile, skuhale pilav, ki bi moškim dal energijo, in potem uživale v posledicah kuhanja. Zato Uzbeki pravijo, da je pilav verjetno najbolj tradicionalna jed.
Za točen recept se boste morali odpraviti v Uzbekistan, lahko pa vam zaupamo, da je proces kuhanja dolgotrajen, kuhajo pa ga lahko ženske, ob posebnih priložnostih, kot na primer porokah, pa obvezno moški. Seveda, poskrbeti morajo za zadostno število potomcev … Poleg riža, korenja in govejega ali ovčjega mesa, ki so osnovne sestavine pilava, mu daje poseben in edinstven okus olje, izdelano iz stisnjenih semen bombaža. 
Seveda pa je ovčja mast izpod ovčjega repa centralnoazijske rase ovac obvezna. Domačini tudi tekmujejo v pripravi in jedenju pilava. Heroj dneva je seveda tisti, ki lahko poje oziroma posrka maščobo, ki se nabere na dnu kotla … To je posebna čast, saj bo dala tistemu, ki je to storil nadnaravne moči!
Glede na regijo pilav varira; nekje mu dodajo rumeno korenje, spet drugod rozine ali pa celo oreščke. Različice najdemo tudi v Kirgiziji, Tadžikistanu in Turkmenistanu. A stvar ni v vsebini, ampak pripravi. Za le-to je obvezen del opreme ogromen litoželezen kotel in po možnosti odprt ogenj. Pilav v Centralni Aziji zasledimo pogosto tudi na radoživih tržnicah, kjer ga domačini uživajo namesto hitre hrane. Še več, lahko ga tudi 
kupite in odnesete s seboj. Zapakirali vam ga bodo v lično prozorno vrečko, tako da ga lahko na javnem uzbeškem prevoznem sredstvu pojeste na tradicionalen način, z desno roko. K pilavu seveda sodi solata, narezan paradižnik, čebula, kumarice in obilo svežega koriandra. Prileže se tudi odlično rdeče ali belo samarkandsko vino, katerega sladko-saden okus spominja na gruzinske sorte. V preteklosti so ga domačini uživali tudi za zajtrk, saj jed daje veliko energije, ki so jo potem porabili ob delu na bombažnem polju.
Pilav simbolizira glavno vrednoto centralnoazijskih Turkomanskih plemen: skupnost in družino. Tako še danes obvezno pri poroki ženin poskrbi za kuhanje številnih kotlov pilava, ki je potem razdeljen vsem navzočim in bližnjim prebivalcem. Pilav ni samo hrana, ampak sinonim za druženje in skupnost, radost in veselje do življenja. Seveda pa je pilav zaradi svojih nadnaravnih moči obvezen del domačinskega jedilnika ter obvezna tema šal. Tako se domačini med seboj vedno zbadajo, ko kdo je pilav. Če pa ga nihče ne je, pa ponovno postane predmet posmeha.
Tekst: Ana Marija Grbanović
