17. March, 2010   Vodniki, Vodniška šola  

Vodniška trojka v Andaluziji

 

Vodniška trojka v Andaluziji

V BELIH VASICAH SE OGLEDALA SAMA ZAPIRAJO
Prvi pravi dan v Španiji. Brez pričakovanj. Brez predstav. Brez slik. No, ne popolnoma. Medtem, ko odkrivamo španske poti, se slike pojavljajo kar same od sebe. V nas ni želje po slikah, doživetja brez slik so močnejša. In potem…..se je kot iz vedrega neba prikazala prva bela vasica. Kdo bi rekel, da je takooo lepa? Najbrž se nama je ob pogledu nanjo kar zvrtelo. Še posebej Bredi, ko ugotovi da je Senad v Angelco vtipkal ne samo ime mesta, ampak tudi naključno izbrano ulico in še hišno številko za povrh. Vrh je navdušil Senada – skakal je s fotoaparatom naokrog in vsake toliko izpustil zvoke navdušenja.
Medtem ni opazil dveh domačink, ki sta se čudno obotavljali in ga zvedavo opazovali. Ju je pa opazila Breda, ki se je ukvarjala z nekimi čudnimi mislimi o tem da avto ni ravno posrečeno parkiran. Potem vskoči Senad in zavpije: ‘vozi’. In smo šli: Breda, Senad in Angelca. Angelca je ime našega avtomatskega pilota, ki sredi Španije govori slovensko. Angelca je po ukazu iskala naključno izbrano ulico in Breda ji je z avtom zvesto sledila. Zvedavo? Zanimivo? Najprej malo v hrib, potem pa še v dolino naprej proti naključno izbrani ulici. In ulice so začele postajati vse ožje. In ožje. In ne boste verjeli, še ožje…
Uf, Peugeot je velik avto!Senad pravi, da mu pripada oznaka 308 karavan. Breda ve le to, da je srebrne barve in da je zelooo velik. Pridemo do kritične točke. Sredi mesta se križajo tri ulice in vsaka je ožja od druge. Po kateri? Senad pravi, ti kar naravnaj avto in pelji naprej, sam bom pa še malo poslikal po okolici. Odločitev je težka. Senad pa kar slika. Breda se odloči, da bi bilo najbolje, da obrneta in se vrneta nazaj. Takrat pa izza vogla pridrvi domačin v avtu in švigne v ulico, ki je izgledala še malo prej neprevozna. Breda požene za njim. Angelca popolnoma izgubi kontrolo nad situacijo. Še en ozek prehod in končno se pred nama zariše široka cesta. Uf, kakšno olajšanje. In peljeva naprej, misleč, da sva videla in prevozila že celo vasico. Toda glej, na ovinku se nekaj pokaže in Senad že plane ven iz še vedno premikajočega se avta.
Parkirnega prostora ni, zato Breda čaka v avtu in zaskrbljeno opazuje promet, ki se prebija mimo, na sredi ceste začasno parkiranega avtomobila. Skoraj ne more verjeti, da se nobeden od temperamentnih Špancev ne razburja nad avtom, ki stoji sredi ceste. Senad že čez nekaj trenutkov plane nazaj v avto in zopet da ukaz: ‘pelji.’ In se peljeva. Malo višje se oglasi Angelca. Noče po cesti, ki je lepo označena in široka, ampak kaže, da morava zaviti. Od presenečenja obema zapre sapo, dokler se ne oglasi Breda: ‘Po tistem kar sva prevozila spodaj v vasici, se nama kaj ožjega ne more zgoditi. Greva naprej.’ Ups, včasih ni dobro poslušati dveh žensk. In smo se peljali naprej.
Ne dolgo, že na sredi hriba se je odprl enkraten razgled. Vse je bilo poplačano. Strah in stiska od prej, ter tisto tiho glodanje nekje v notranjosti, če sva se res pravilno odločla. Po fotografskem postanku se odpeljeva naprej. In se peljeva in peljeva. Ulice pa zopet postajajo vse ožje. In ožje. Ne boste verjeli, ker tudi midva nisva, še ožje.
Ali ste se že kdaj sprehajali po Piranu? Po ozkih uličicah? No, nama se je zdelo, da so najmanj takšne. In prišel je trenutek, ko je Breda obupala. Pot navzdol je bila preozka, nazaj pa prestrma in nemogoča. Breda obsedi in se ukvarja s svojimi mislimi kaj sedaj. Vmislih se že vidi, kako stopa pred lokalnega senjora in ga prosi za majhno uslugico. Da bi se usedel v avto in kakorkoli že, rešil nastalo situacijo. V tistem se oglasi Senad: ‘Ali rabiš pomoč? Ali se zamenjava?’ Breda seveda z olajšanjem pristane.
Presenečenja se nadaljujejo ko se Senad odloči, da bo najbolje kar celo pot prevoziti vzvratno nazaj. Pustimo, kaj se je zgodilo po petdesetih metrih. Ta dogodek in zvok naju je prepričal, da morava naprej, karkoli že bo. Breda  prisede in vijuganje se začne. Tudi midva nisva verjela, da so lahko ulice tako ozke. Nekje spredaj se že kaže širok trg. Samo še ena prepreka je pred nama, tokrat najožja. Senad zapre oči in pohodi stopalko, ko se zasliši samo še Bredin glas:’neeee’ in šrktanje stranskih ogledal, ko ribajo ob zidove.
Ko odpre oči vidi da sta ogledali varno zaprti ob bok avtomila. Na hitro sva celo pomislila na možnost, da bi obstala med dvema zidovoma, sredi ulice. Uf. Olajšanje. Ni nama bilo usojeno. Pred nama so samo še štiri takšne bele vasice. Najini očesi sta samo vsake toliko bežno ujeli pogled na bele ulice, bele zidove, razgled nad mestom in romantično gostilnico na zadnjem trgu. Hvala Bogu, da so pred nama samo še štiri bele vasice.
Takšno je najino prvo doživetje belih vasic, in kakšno bo vaše… he he he…, v avtobusu?
Breda in Senad