Umik iz bangladeškega balkona
Piše: Branko Struga
Sedim na balkonu četrtega nadstropja hotela v Cox’s Bazarju, obmorskem letovišču Bangladeša. Pod menoj, na sosednji parceli, stojijo štiri zapuščene hiše. Dve od njih imata še streho, dve pa je čas že razkril. Pred hišami se razprostira pravokotno dvorišče, polno odpadnega gradbenega materiala, plevela in smeti. Prav tam si je pasja mati našla zavetje za svojih pet mladičev.
Psički so stari približno tri mesece – v starosti, ko bi pri nas že iskali nove lastnike. Ves čas se praskajo, verjetno imajo bolhe, sicer pa mati lepo skrbi zanje. So okrogli, igrivi, polni življenja. Mati pa je izčrpana – z ohlapnimi seski, nenehno v gibanju, vedno na lovu za hrano. Ne oddalji se daleč, a vsak obhod po soseski ji pomeni novo priložnost za kak zalogaj, četudi skromen. Ko je ni, so kužki sami – počivajo, se igrajo in raziskujejo svoj mali svet. Načeta ograja dvorišča jih še kar uspešno varuje pred vsiljivci s ceste. Pogumnejši že spremljajo mamo skozi odprtine v ograji, si upajo oddaljiti nekaj metrov ob živahni stranski cesti mimo hotela. Mami ti izleti najbrž niso pogodu, a otroci rastejo in iščejo več, kot jim nudi zapuščeno dvorišče. Le kaj jih čaka? Tu zgoraj, s ptičje perspektive, se počutim kot Bog, ki nemo opazuje dogajanje na planetu Zemlja.
Bangladeš je bolj dežela vode kot kopnega. Prostrana območja rek in jezer ločujejo le ozki pasovi zemlje. Vsa voda, ki priteka iz himalajskih pokrajin Indije, Nepala in Butana, se steka v tri velike reke – Ganges, Brahmaputro in Meghno, ter se nato izliva v Bengalski zaliv. Tam, kjer se te reke za kratek čas združijo v en sam tok, je njihov obseg tolikšen, da z enega brega ni mogoče videti drugega. Gre za deželo, prepredeno z vodo. Njena sedanjost je sestavljena iz drobcev človeških zgodb. Čeprav nima svetovno znanih čudes, se ponaša z dvema izjemnima vrednotama: s svojo turistično nedolžnostjo in s toplino iskrenih, srčnih ljudi.
V Srimangalu, prestolnici bangladeškega čaja, mi natakar med večerjo zaupa svojo zgodbo. Doma je iz mesta ob zahodni indijski meji, tukaj pa služi zaradi domačih turistov. Ti prihajajo za nekaj dni, se sprehajajo po čajnih plantažah in ostankih gozdov, jedo, počivajo. Zdi se mu, da bi bil lahko zadovoljen z življenjem, če ne bi bilo vseprisotne korupcije, nepotizma, brezposelnosti, revščine, nepismenosti in naravnih nesreč. Vsako leto jih prizadenejo poplave in cikloni. Odločil se je, da bo odšel na Nizozemsko. Ko ga vprašam, koliko ve o tej deželi, odkima: “Skoraj nič. Ampak bo že v redu.”
Ustavim se ob robu ceste. Tam stojita deček v šolski uniformi in njegova prijateljica – najverjetneje sošolka, z dolgima črnima kitama. Deček se z veseljem postavi pred objektiv, deklica pa sramežljivo pobegne. Fotografija postane tih, žalosten spomin na tisto, česar ni bilo mogoče ujeti. Bosta ohranila prijateljstvo? Morda nekoč razvila globlji odnos? Ali pa ju bo družbeni pritisk razdvojil? V muslimanski kulturi so stiki med fanti in dekleti pogosto nezaželeni in omejeni. Morda imata še nekaj trenutkov otroške svobode, preden ju doleti resničnost odraslega sveta.
S krova ladje, ki počasi pluje po enem izmed kanalov Sundarbanov, opazujem živahno dogajanje na vodi. Povsod okoli nas so plovila vseh vrst – od velikih tovornih ladij do majhnih ribiških čolnov. Čeprav ta kanal ni največji, je še vedno širok več kot kilometer in globok okoli trideset metrov. Na enem od lesenih čolnov moški in fant skupaj dvigujeta ribiško mrežo. Oče in sin, se mi zdi. Starejši je suh, neobrit, resnega pogleda in hitrih rok. Fant pa postaven, z zamišljenim izrazom – kot da ga delo ne zanima preveč. V sebi nosi spoznanje, ki je bilo prejšnjim generacijam v njegovi mladosti nedosegljivo: svet je velik in poln možnosti. Rad bi hodil v šolo, se učil, raziskoval. A oče ga sili v čoln – k mrežam, žuljem in malim ribam. Njega pa vleče k stolu in knjigi. Kako naj bi ga stari ribič lahko razumel? »Imate pet minut?« me nenadoma vpraša mladenič z izrazitim ameriškim naglasom. Čeprav sprva nisem navdušen, me njegova angleščina pritegne. Star je devetnajst let in prihaja iz Bogure. Prav danes je postal stric. Ima starejšega brata, mlajšo in starejšo sestro. Oče dela v Savdski Arabiji in le redko prihaja domov – potovanja so predraga. Mati doma gospodari z denarjem, ki ga oče pošilja, in vzgaja skoraj odrasle otroke. Pravi, da se je angleščine naučil sam v enem letu. Ameriški naglas mu je bolj pri srcu kot britanski. Pred kratkim se je prijavil v mejno stražo. Če ga sprejmejo, bo imel službo, možnost nadaljnjega izobraževanja in pot napredovanja. Eden redkih, ki ima jasen cilj. Nato se nasmehne in izgine v mraku – odhaja v bolnišnico, kjer bo prvič videl svojega nečaka.
Avtobus drvi po dvopasovni cesti. Mimo švigajo hiše s spranimi fasadami in črnimi madeži plesni. Polja se menjavajo s strnišči, nekje še žanjejo. Pogled je zabrisan – slike bežijo v preteklost, prihodnost je cilj. Potem jo zagledam: starejša ženica, sključena, pometa cesto z metlo iz riževe slame. “Pometa cesto?” mi zabrni v glavi. Ne najdem odgovora. Sadžip, moj bangladeški kolega, razloži: “Med žetvijo tovornjaki prevažajo riž. Zrnca padajo na cesto. Ona jih pometa – zbira si večerjo.” Obmolknem.
Spet pogledam s svojega balkona. Moje kužke. Stisne me v želodcu, ko enega zagledam na cesti. Prometa še ni, a življenja se je treba naučiti. Tokrat mu uspe priti nazaj v objem smeti in ruševin. Bog tukaj nima lahkega dela. Včasih bi si tudi on raje zložil kovček, kot bil priča temu vrvežu, tem prepletenim usodam. A morda, tako kot jaz, vsaj včasih – lahko zapusti svoj balkon?
