Piše: vodnica Breda Dular
Ukrajino poznamo vsi že zaradi političnih dogodkov, ki so se zgodili leta 2014. Za Ukrajince je to le še ena od domačih kriz, ki jih je pač potrebno prebroditi. Navajeni so padcev in vzponov tekom stoletij, kar jih le še utrjuje v njihovem načinu življenja. Ko se zgodi kriza, se zatečejo na podeželje, kjer kraljujejo njihove dače (podeželske hiške) in so doma njihove babuške (babice). Podeželje je sinonim preživetja. Tam si lahko pridelaš vso hrano, preživiš mirne vikende, vložiš zelenjavo in sadje in se obložen in spočit vrneš v mestni vrvež, kjer si zopet pripravljen na vsakodnevne strese. In tako že stoletja. Podeželje diha popolnoma drugačno življenje in daje popolnoma drugačno podobo. Tu so še vedno preprosti ljudje, ki so povezani z naravo. Ni bogastva in obilja, vendar tudi ni lakote. Življenje je preprosto. Marsikje sploh ni interneta in cestne povezave so v zelo slabem stanju. Dolge in mrzle zimske večere si krajšajo s pravo domačo savno. Zanimivost ukrajinske savne so brezove šibe, s pomočjo katerih prevetrijo krvni obtok v telesu.
Ker je bila dežela dolgo časa pod Sovjetsko zvezo, religija tukaj ni bila zaželjena. Po osamosvojitvi pa je religija doživela pravi preporod. Začeli so obnavljati cerkve, graditi in obnavljati, kar je bilo porušenega, in ljudje so zopet lahko prihajali k obredom. Najbolj znan objekt v Kijevu, Pečerska Lavra, je ogromen delujoč samostan, kjer je cel hrib prepreden z votlinami. V teh votlinah so trupla umrlih svetnikov in ravno tu lahko začutimo močno vero, ki so jo ljudje kljub okoliščinam še vedno nosili v srcih. V teh votlinah začutiš predanost in zaupanje prave slovanske duše. Mimoidoči verniki ob vsakem svetniku postojijo nekaj minut, izrečejo kratko molitev, se prekrižajo, poljubijo svetnika in se premaknejo naprej. Ti svetniki imajo izredno moč. Znana je zgodba iz časa SZ, ko so hoteli vse svetnike odstraniti iz teh jam. Pripeljali so tovornjak in vanj zložili trupla z namenom, da jih pokopljejo v skupni grob na pokopališču. Vendar ko je bil tovornjak poln in ko so hoteli vžgati motor, se le ta ni odzval. Noben poskus in noben mehanik ni mogel zagnati motorja. Nakar so nadrejeni izdali dovoljenje, da lahko svetniki ostanejo “doma”. Ko so jih prenesli nazaj na njihova mesta, je tovornjak takoj vžgal.
Mesta kažejo popolnoma drugačno podobo, kot podeželje. To so moderna mesta, mešanica med vzhodom in zahodom. Moderne evropske zgradbe, široke ceste in zlate kupole. Ukrajinci obožujejo kavo. Kavo dobiš povsod in kavarn v mestih je na pretek. Vse kar tekmujejo med seboj v izvirnosti notranje dekoracije. Hrana pa je tista, ki nam je še posebej pisana na kožo. Okusi so neverjetno domači. Kot bi kuhale naše babice. Veliko zelja, ajdove kaše, mesa in okusnih juh. Boršč je okusna juha iz rdeče pese. Pri nas si kar težko zamislimo, da bi skuhali juho iz rdeče pese. Vendar ko jo poskusimo, si rečemo: Zakaj vendar mi ni nikoli padlo na pamet, da bi kaj takega skuhali tudi doma?” In ko potonemo v svet “varenikov”, si življenja brez njih ne moremo več predstavljati. Vareniki kot glavna jed, kot priloga ali kot sladica. Kar vam je ljubše. To so nekakšne polnjene testenine, ali z gobami ali z mesom ali z zeljem ali s krompirjem ali s skuto. Kar imaš pri roki. In čez vse preliješ z gosto smetano. Neverjetno okusno. In vse skupaj poplakneš z “uzvarjem” ali pravim domačim kompotom iz suhih jabolk in hrušk. Natančno tak, kot so ga skuhale naše babice doma. In ko se odločite, da boste popili več kakor en kozarček vodke, vam natakar prinese na mizo celo steklenico in razloži, da on nima časa se sprehajati in da si lahko točimo kar sami.
Ukrajinci so odprti ljudje. Zelo prijazni in preprosti, vendar ko jim stopiš na žulj, ne izbirajo besed. Lepa beseda vedno lepo mesto najde. So direktni, povedo, kar mislijo in ne ovinkarijo. V njih začutiš sorodno slovansko dušo, dušo, ki je podobna naši. Najprej rahlo zadržano, vendar ko se odpre, te pričaka toplina srca in preprostost besed.
