25. nov, 2008   Agencija Oskar, Člani pišejo, Turčija   , , ,

 

Turški večer Pri Rdeči Ostrigi

Če bi se v četrtek 6. 11. potikali kje v bližini škofjeloškega MKC-ja, bi vas po vsej verjetnosti dosegli zvoki arabskih ritmov in vas premamili, da vso zadevo pofirbcate od blizu. Vstopili bi v Ostrigo, ki je za ta večer postala oaza za vse tiste, ki sovražimo deževne novembrske dni in ki smo želeli obuditi spomine na tople kraje, na večno sonce in svobodne širjave Turčije.

Pravzaprav se je začelo z našim maturancem v zadnjih dneh avgusta. Večina se nas je do tedaj držala Zahodne Evrope in le redki so že prej potovali tako »daleč« na vzhod. Mogoče se je zato zgodilo… -Turčija nas je očarala. Imela je nekaj ležerne spontanosti in brezčasnosti, kateri se z vrnitvijo domov nismo hoteli odpovedati. (To bi lahko pojasnilo tudi naše neresne začetke pouka in klavrne prve ocene.:) Kakorkoli že, jesen je postajala vse krutejša, z dežjem, vetrom in meglo vred in vsem so se v misli vse večkrat prikradle slike toplega turškega sonca.

Ko smo imeli dovolj, smo se odločili, da organiziramo večer, v prvi vrsti namenjen vsem nam, ki smo skupaj doživeli to deželo, vsekakor pa tudi tistim, ki mogoče še nikoli niso zašli v tiste konce. Da se za nekaj uric zleknemo na blazine, s toplim čajčkom v rokah, kakšno rečemo in se spomnimo naših turških pripetljajev.

Z nekaj potrpežljivosti, trme in skupinskega dela (!)nam je na koncu vseeno uspelo. In to dobro!

6.11. je za vrati škofjeloškega mladinskega kulturnega centra Pri rdeči ostrigi (po turško prekrščenega v Deniz kernizi istarkoz) obstajala Turčija. Po dvoranici, obloženi s takimi in drugačnimi preprogami, se je vonj dišečih palčk prepletal s sladkim vonjem vodnih pip. Ljudje so zbrani okrog majhnih mizic sedeli po tleh, naslanjajoč se na blazine. Ob smehu in navdušenih komentarjih smo gledali slike z maturanca, ki so se vrtele na platnu, in obujali spomine na tiste krasne avgustovske dni. V kotu se je kuhal legendarni elma cay, (Hvala Monika!), od mize do mize so romali krožniki baklav in drugih sladkih turških zadevic. Ušesa nam je polnila turška glasba in na noge spravila marsikoga izmed nas.Vzdušje je bilo, vse do zgodnjega jutra, popolno.

Ko se je ura premikala proti tretji zjutraj in smo, kolikor nas je še ostalo, kadili zadnje ostanke tobaka ter v en glas hvalili uspeh večera, nam je padlo na pamet, da smo pozabili obesiti turško zastavo, ki smo jo pobarvali prejšnji večer. (Ostala je v ateljeju. Če še ni bila prej, je sedaj gotovo že suha:) «Turški večer brez turške zastave ni ničemur podoben«, je rekel nekdo.

Se strinjam. Zgleda, da bo treba narediti še enega- inshallah!

Katja Jezeršek