Piše: Roman Požeg
Od zadnjega predkoronskega potovalnega dne (Kolumbija s karnevalom v Baranqilli-nepozabno in na najboljši način zaključeno moje prvo 12-letno vodniško obdobje) do 14. julija 2021 je minilo točno 503 dni … Uffff … nepozabno zaznamovanih predvsem s toplino domačega življenja, spoznavanja skritih kotičkov naše prelepe zelene dežele ter vsakodnevno obarvanih z zasanjanimi spomini potovalne preteklosti in uprti v prihodnost z veliko srčno željo upanja po ponovnem odhodu v širni svet.
In končno…. prišla je ta dolgo pričakovana sreda …woohooo … dan odhoda na potovanje, dan ponovnega srečanja s popotniki, ki jih zaradi obveznega nošenja mask sploh ne prepoznaš. Prav zaradi tega pa toliko bolj zasijejo oči – odraz naše duše, ki si želi ponovno leteti … in res smo se vkrcali na letalo in se zopet dvignili med oblake … woohooo!
Začeli smo potovanje po zahodni Turčiji – Turška nagajivščina. Že ob prihodu na letališče v Istanbulu smo začutili, da je tam »doli« vse bolj sproščeno. Nobenega kompliciranja pri kontroli naših potovalnih dokumentov in že sedimo na avtobusu vsi polni pričakovanj, hitimo proti neturistični Bursi (prvi prestolnici velikega Osmanskega imperija), ki si jo ogledujemo s široko odprtimi očmi in se čudimo prijaznosti in odprtosti domačinov. Spoznavamo, da le-ti niso tisti grozni, nevarni krvoločni ljudje iz naših zgodb in pripovedk. Ta pristna prijaznost nas je spremljala skozi našo celotno pot.
Na vsakem koraku čutimo to prijaznost, vendar pa nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabil našega postanka na poti tja proti Pamukkalam (snežno beli slap sigastih ponvic z šampanjsko vodo). Na postajališču nam dobrodošlico izreče skupina domačink, ki nam nevsiljivo predstavi njihovo kmetijsko zadrugo, v kateri se ukvarjajo z pridelavo domačih bio proizvodov. Odlične, okusne izdelke nam ponudijo na pokušino, nas brezplačno postrežejo z domače pridelanim višnjevim sokom in mi začudeni na njihovo pobudo naredimo nekaj skupnih za v večnost zarisanih fotografij. Še danes doma vsem svojim bližnjim razlagam te nepozabne trenutke turške srčnosti, topline, odprtosti do popolnih tujcev! Spoštovanja vredno!
V tem prvem delu potovanja po turškem Egeju in obali Sredozemlja smo dodobra spoznali zgodovino in arhitekturo nekdanjega veličastnega rimskega imperija (Efez), pred kristusovo grško zapuščino (Priene) in neustrašnost svobodoljubnih Likijcev (Xantos, Olympos). Pri vseh teh ogledih pa se ti v večni spomin vtisnejo raz(po)gledi na mogočna polja bombaža, rumeno sijočih sončnic, jajčevcev, paradižnika, paprike, sadovnjakov fig, breskev, pomaranč … nič čudnega, da so se nam na vsakem koraku cedile sline in smo se oblizovali okoli ust ob pogledu in pokušini odlične turške hrane, ki sodi med pet najbolj raznolikih in oboževanih kuhinj na celem svetu!
V nepozabno kategorijo razvajanja brbončic in vseh ostalih čutov nedvomno sodi domača kuhinja in kopanje na 2 dnevnem križarjenju na ladjici našega dolgoletnega prijatelja Duralija. Njegove sveže, na žaru pečene orade, priloge v katerih okušamo skrivnostne okuse in ljubezen do hrane, ki jo pripravlja njegova žena. Tako preprosto, osvežujoče sredozemsko in tako okusno … po vsakem obroku smo kričaliiii: »hočemoooo šeeeee«. V večnem doživetem spominu pa ostaja tudi nočno kopanje v zalivu, ki je bil namenjen samo nam. Polna luna, toplo morje, zvezdnato sijoče nebo, svetleči plankton … ali je lahko kaj še bolj romantično? JE! Jutranje prebujanje na ladjici ob svitu, popolna tišina in spokojnost morja, skok v modro-zeleno plitvino ob jutranjem sončnem vzhodu. Zgolj jaz, svežina morske vode, sončni žarki, vonj po sredozemskem rastlinstvu … občutki, ki jih ne znam preliti v besede. To je treba doživeti!
Po končanem prvem delu potovanja in mnogih doživetih trenutkih smo iz nepozabnih Kadirjevih hišk na drevesih odromali naprej v notranjost dežele – v Anatolijo. Prvi postanek pa ena in edina turška tradicionalna Konya, k enemu in edinemu Mevlani – Rumiju, velikemu mistiku življenja, kjer smo pred vhodom v mavzolej vsi okameneli od klica mujezina k molitvi. Ta njegov edinstven ton glasu, način petja besedila, moč zvoka, ki seže direktno v srce, občutek, ko smo vsi za 5 minut obstali v popolnem transu, kot bi plesali ples plesočih dervišev … Kako mistično živo!
Sledila je pravljična dežela Kapadokija – o lepotah le-te sploh ni potrebno izgubljati besed, saj smo se 2 dni na vseh točkah ogledov samo pogledovali, nasmihali eden drugemu in lebdeli (predvsem na balonu) 😊, ter se čudili nad umetnostjo narave oblikovano skozi tisoče let. A bolj kot sama čarobnost pokrajine je bil zame vrhunec potovanja obisk turškega večera, kjer sem se po res dolgem času počutil takooo «ŽIIIVVV«. Kakšen utrip in vzdušje v dvorani, a meni je zadostovalo že samo ploskanje nastopajočim umetnikom, opazovanje gibov trebušne plesalke, smeh in obenem občudovanje ob opazovanju gledalcev, ki so se prelevili v nastopajoče oponašajoč gibe trebušne plesalke in strastnem 15 minutnem plesanju na odru skupaj z ostalimi popotniki … Tako poln življenja, tako osvobojen, tako srečen … kot že celih 503 dni ne tako.
Za zaključek potovanja pa Istanbul, zame še vedno najveličastnejše, najlepše mesto na svetu, kjer sem se počutil kot Mehmet II Osvajalec, ki mu je edinemu uspelo zavzeti mesto. Meni je uspelo po 503 dnevih prvič v svet leteti z novega terminala na letališču Jožeta Pučnika, se ponovno dvigniti med oblake, ponovno srečati svetovne popotnike, začeti drugo 12-letno vodniško obdobje, uspešno zaključiti (brez žrtev) svoje prvo «koronsko« odvodeno potovanje kot nekadilec … zato je 14. julij 2021 postal dan mojega ponovnega vodniškega rojstva.
Živela potovanja, živela živost življenja!
