Merhaba! [Živjo]
V četrtek, 18. 3. 2010, smo se dijaki gimnazije Jesenice 
odpravili na pet dnevno ekskurzijo in se spustili v vrtinec svetovne metropole, mesta štirih imen, ki leži na dveh celinah. Istanbul, Carigrad, Bizanc, lahko tudi Konstantinopel.
Po napornem večernem letu smo se ob 4. uri zjutraj namestili v hotel in se ob jutranjem petju mujezina, ki je klical k prvi molitvi, pogreznili v globok spanec, ki pa ni trajal dolgo, saj so nas čez nekaj ur že čakale vznemirljive dogodivščine.
Že prvi pravi dan v Carigradu smo doživeli pravi utrip te 1600-letne prestolnice. Najprej ogled znamenite mošeje Sulejmanije. Njena velikost in čudovitost je vsem, kljub onemogočenem vstopu v notranjost mošeje, vzela sapo. 
Še prej smo se seveda zbudili s tradicionalnim turškim čajem. Izbirali smo lahko med pravim ali elma [jabolčnim] čajem. Že takoj prvi dan smo lahko zapravili večino denarja, za spominke, seveda. Uživali smo v neverjetnem vzdušju Egipčanske tržnice, kjer smo nabrali zaloge tradicionalnih čajev, slaščic in začimb. Malo kasneje pa smo se zlili z vrvežem in se izgubili v vrtincu vzhodnjaškega vzdušja. Slavni Grand Bazar [Pokrita tržnica], ki nas premami z raznovrstnim blagom v več kot 5 500 trgovinicam.
Tam bi lahko ostali več dni in še vedno se nam dozdeva, da ne bi vsega videli. Naučili smo se celo barantanja z uličnimi prodajalci na barvitih tržnicah. Prvi turški večer je bil zelo vroč. Seveda s tem namigujemo predvsem na hrano. Pikanten kebab je bil za mnoga dekleta prevelik zalogaj, toda fantje so uživali v občutku gorečih ust. Za nagrado pa smo se lahko zlili s turškim načinom večerno preživetega časa in sproščeno poklepetali v družbi nargile [vodna pipa].
In že je bil pred nami nov vznemirljiv dan. Antični hipodrom z egipčanskim obeliskom in ostalimi starodavnimi spomeniki nam je v domišljijo vpeljal takratni način zabave in vsi smo si lahko le predstavljali adrenalin in napetost, ki je žgala tako gledalce kot tekmovalce na slavnem hipodromu, kjer smo v tistem trenutku stali mi. Prvič smo občutili pravi pomen muslimanske vere, ko smo se ženske zavile v rute in se bosi odpravili v znamenito Modro mošejo. Njen čar je vse osupnil in očarala nas je vrednost 21.000-ih ročno izdelanih modrih ploščic, ki so nas obkrožale.
Nato nas je s svojo velikostjo zapeljala palača Sultanov na rtu med dvema morjema – Topkapi. Obiskali smo branik krščanstva na vzhodu, slovito cerkev svete modrosti, Hagia Sofia. Tu smo lahko obnovili nekaj pridobljenega znanja zgodovine in očarani opazovali umetniške mozaike. Za konec pa še potopljena palača. Odsev luči v vodi, med mnogimi stebri nam je jemal dih in to je bil prizor, za katerega smo nedolgo nazaj mislili, da obstaja le v pravljicah. Zvečer smo se z lokalnim trajektom odpravili v Azijo.
Zahajajoče sonce je v vseh zbudilo kanček otožnosti, saj smo se zavedali, da bo našega potovanja vse prehitro konec. Kljub vsemu smo se v restavraciji s čudovitim pogledom na središče mesta imeli sijajno in resnično potešili lakoto. Ko smo se s trajektom vračali iz Azije, smo se lahko vživeli v nogometno slavje ob zmagi Fenerbahçe nogometnega kluba.
Naš zadnji dan v čarobnem Bizancu. Že zjutraj smo si privoščili izlet po Bosporju in uživali v čudovitem razgledu. V zadnji možnosti nakupa spominkov, smo vsi še zadnjič občutili pestro dinamiko turškega življenja, ki jo bomo za vedno ohranili v najlepšem spominu. Zvečer pa še zaključna sprostitev. 
Večerja v elitnem nočnem klubu, kjer so predvsem fantje uživali v spretnih gibih trebušnih plesalk , vendar folklorni program tudi deklet ni pustil na cedilu. Tudi sami smo nekoliko zaplesali in tako zagotovili, da je bilo naše potovanje zares energično in vredno vsakega napora. Ker je bil naš odhod na letališče oddaljen še nekaj ur, smo odšli v disko, kjer smo še zadnje moči namenili plesu. Letalo nam je nudilo zaslužen spanec in tako smo vsi, polni novih vtisov in izkušenj fantastičnega potovanja prišli domov, v upanju, da nam novo skupno potovanje v nadaljnjih letih ne bo ušlo. INȘALLAH!!! [če nam Alah to nakloni]
Za konec bi se zahvalili sproščenim profesoricam gospe Poloni Avsenak, Nataši Meglič in Milenki Kuralt, ki so nas spremljale in s svojimi izkušnjami še začinile naše potovanje, ter vodičkama Alji in Ani Mariji, ki sta nas zanimivo in strokovno popeljali skozi čarobno, zgodovinsko mesto.
Vtise zapisali carici
Gaja Čebulj in Nika Teran
