Libija − dežela, v kateri je bilo do nedavnega »vse mogoče in hkrati vse nemogoče«. Z njo me povezujejo tesne prijateljske vezi, ki sem jih stkala z mnogimi Libijci v zadnjih šestih letih, ko se vedno znova vračam in živim z njimi.
V Libiji nisi mogel ostati ravnodušen in Tripoli je bil nedvomno edini pravi center te države, čeprav so se razvijala tudi druga mesta in področja ter so pred dvema letoma začeli več vlagati v mesta na jugu, kot sta Sebha in Gath. Investicije so bile zlasti v gradnjo novih stanovanjskih naselij, novih delovnih mest itd. Že dolgo je bilo razvidno, da so bili številni ljudje podporniki sistema Moamerja Gahdafija in 
na drugi strani so bili tisti, ki so si želeli več svobode, zlasti medijske in politične po zgledu Zahoda. A upor, ki je v mesecu marcu prerastel v razsežnosti državljanske vojne, ni tako preprost, kot se zdi mnogim na prvi pogled in največji problem pri tem so tudi tisti posamezniki in mediji, ki so poskrbeli za širjenje neustreznih, nepreverjenih novic, o tem, kaj se je oz. kaj se še vedno v državi dogaja. Ti mediji so v lasti močnih korporacij, ki nadzirajo in določajo potek pretoka informacij. Na lastne oči sem videla, kako so se v času spopadov številni Libijci dejansko zaprli v svoje domove, poskrili, niso izražali svoje politične pripadnosti, čakali in upali so samo, da bi vse skupaj čimprej minilo. To je tudi razlog, da je ostali del države ves ta čas ostal miren in se ljudje niso zapletali v nasilje.
V času spopadov v Libiji, ki so prešli v razsežnost državljanske vojne, katero sem doživala tudi sama, saj sem se tam nahajala dvakrat, ko sem odnesla v lastni režiji (brez prisotnosti katerekoli humanitarne organizacije) zdravila in hrano, sem lahko videla, kam sežejo določene medijske manipulacije. Žrtev le-te so bili zadnje mesece tudi Tuaregi, ki jim največ pomagam, ne samo v Libiji, tudi v Alžiriji, 
Nigru in Maliju. Odkar je meseca septembra med Libijce in svetovno javnost odjeknila vest, da naj bi Tuaregi skrivali Moamerja Gahdafija in pomagali njegovi vojski (manipulacije, da jih je Gahdafi najel celo kot plačance itd.), slednji niso imeli več miru. Že tako niso imeli nikoli političnih pravic in so se jih ljudje na severu države sramovali, sedaj so jih še obdolžili nečesa, za kar ni nobenih dokazov. Po smrti Gahdafija se Tuaregi, ki jih je v zadnjih treh tednih doletela poleg vojne (zaradi katere so ostali zadnji mesec brez elektrike, vode in hrane; popolnoma odrezani od sveta), še naravna katastrofa s poplavami, ki so za ta izrazito puščavski del tudi Tuaregom povsem neznane. Nekatere njihove domove je odnašalo kot za šalo. A to sveta ne zanima … Lačni otroci, bolne ženske …
Tuarege skrbi sedaj nadaljevanje maščevanja posameznih skupin, ki bodo v boju za oblast iskale različne načine obračunavanj. Čeprav sem optimistka, z žalostjo v srcu lahko zapišem le, da se državljanska vojna v Libiji še zdaleč ni končala … Pokoli se bodo nadaljevali … in Tuaregi so že bili njihove žrtve.
Napisala: dr. Mira Delavec, samostojna in neodvisna humanitarna delavka, ambasadorka Tuaregov
