Piše: Klavdij Ferle (vodnik)
Potovanje: Oskarjeva Južna Afrika
Datum vzpona: 23. marec 2018
Mizasta gora je eden najbolj znanih in predvsem markantnih hribov na svetu. Je pa ta hrib tudi izjemno muhast. Na popolnoma jasnem nebu se velikokrat pojavijo oblaki, ki kot odeja pokrijejo vrh. Zelo rado tudi močno piha. V primeru oblakov in/ali vetra velikokrat zaprejo žičnico na vrh. Na marčevskem potovanju po Republiki Južni Afriki smo imeli izjemno srečo in izkoristili popoln dan za vzpon na vrh.
Ob prihodu v Cape Town me je lokalna vodnica, potomka nizozemskih priseljencev, povprašala o načrtih v Cape Townu. Omenil sem ji vzpon na Mizasto goro. Ideji ni mogla verjeti, takšnih potnikov še ni imela.
Raziskal sem mnoge poti na vrh in se odločil za Platteklip Gorge. Pred več kot 500 leti je bil zabeležen prvi vzpon po tej poti. Je najhitrejša, najkrajša in posledično najbolj direktna pot na vrh. Ker se na Mizasto goro še nisem podal, sem tudi vodnico vprašal za mnenje o tej poti. Povedala mi je, da gre za izjemno težak vzpon, ki traja vsaj tri ure, če si dobro pripravljen. Drugačne reakcije od potomke Nizozemcev niti ni bilo pričakovati. Tudi v Cape Townu so Nizozemci storili kar znajo najbolje: v 40. letih prejšnjega stoletja so izsušili morje in ustvarili 200 hektarjev nove ravne zemlje. Po razlagi, da smo Slovenci hribolazci in da takšni gori rečemo hrib, je odvrnila le, da bomo že videli na poti gor…
Zase in še dva pohodnika, ki smo se odločili za vzpon na Mizasto goro, sem v izogib dnevni vročini naročil taksi ob šestih zjutraj. Ostali so se do vzpenjače podali uro in pol pozneje. Taksist je prespal dogovorjen termin. Nekako ni verjel, da mislimo resno.
V temi smo začeli z vzponom po kamnitih in neenakomernih stopnicah, ki se vijejo vse do vrha. Hitro se je pričelo daniti. Prve pol ure hoje je minilo v zelo umirjenem ritmu in napredek je bil opazen. Večkrat smo se ustavili in spremljali jutranji svit nad mestom pod nami. Kmalu smo srečali prve borce, ki so se že vračali v dolino.
Približevali smo se razpoki med dvema stenama. Zlatorumena barva je osvetljevala skale na desni strani. Bolj sta nas objemali steni na obeh straneh, težja je postala pot. Stopnice so postale višje in upočasnile naš napredek. Večkrat smo postali, spili nekaj vode in pojedli kakšno čokolado. Nekaj časa nas je zabaval črn škorec. Ni letel, ampak je skakljal po stopnicah na razdalji dobrih dveh metrov od nas. Ko smo se ustavili, se je ustavil tudi on. Nekaj časa smo ga opazovali na eni stopnici, kjer je naredil pravi masaker nad mravljami na njej. Del poti je še skakljal pred nami, nato pa je odletel svojo pot.
V zadnjem delu kratkih serpentin smo videli nekaj tekačev, ki so se vračali z gore. Postali smo ob pogledu na dassija, ki nas je, skrit med vejevjem, opazoval z bližnje skale. Pravijo, da je evolucijsko najbližji sorodnik slona. To si težko predstavljam, saj ta brezrepi gorski glodalec zraste do največ 70 centimetrov in tehta do pet kilogramov. Nad nami so se lovili 
črni ptiči.
Sledil je le še zadnji, raven del stopnic, kjer sta bili obe steni na dosegu rok. Na vrhu se je odprl pogled na Rt dobrega upanja. Deset minut hoje nas je še ločilo do našega cilja – zgornje postaje vzpenjače in pogleda na Cape Town. Poleg zaposlenih in hiraxih, ki so se po prihodu trum turistov poskrili, smo bili edini na vrhu hriba. V lahkotnem ritmu in z mnogimi kratkimi postanki smo kot ekipa premagali skoraj 700 višinskih metrov. Potrebovali pa smo Slovencem primernih 100 minut.
Pogled na mesto z vrha je resnično poseben. Pod nami se je odpiral pogled na Atlantski ocean, mestno jedro, Robben Island in impozanten nogometni stadion. Približno pol ure smo počakali in priključil se nam je preostanek skupine. Razgledali smo se po vrhu in se čez dobro uro z vzpenjačo vrnili v dolino. Izjemen začetek odličnega dne.
Da ne pozabim na vodnico. Ko nas je vprašala, kako je bilo, ni dobila pričakovanega odgovora. Imeli smo se odlično, a grozno nam pri vzponu ravno ni bilo. Komaj čakam naslednje skupine in upam, da nam bo vreme znova naklonjeno za vzpon.
