Piše: vodnik Blaž
Spomnim se, kako sem nekaj mesecev nazaj pregledoval program za potovanje po Romuniji in Bolgariji. Veliko tega je bilo novo zame, predvsem pa ena res dolga beseda pri poletnih izvedbi potovanj. “Pot čez Transfagarašan”, je pisalo. Še prebrati nisem znal najbolje. Potem pa vtipkam besedo v računalnik in se odpre. Spomnim se, da sem se začel smejati in poklical ženo, da ji povem, kam gremo. GREMO NA NAJBOLJŠO CESTO NA SVETU!! Hitro sem povedal še prijatelju, s katerim sva skupaj gledala Top Gear in še malo pobrskal po internetu. Kdorkoli je spremljal Top Gear (BBC-jeva avtomobilistična oddaja), mu je transfagarašanska cesta znana. Ko so snemali oddajo v Romuniji, jo je Jeremy Clarkson razglasil za najboljšo cesto na svetu. In verjetno tudi je … če se po njej voziš s ferrarijem ali lamborghinijem, kot so se oni. Ni trajalo dolgo, da sem začel razmišljati, kako se bom sam spuščal po cesti navzdol. Kmalu sem imel že vse splanirano – do vrha grem s skupino na avtobusu, dol pa bodo že zmogli brez mene, tako da grem jaz lahko s kolesom. Le še kolo moram nekje dobiti – tisto malo, zložljivo, da ga lahko peljem okoli z avtobusom (pri polnem avtobusu potnikov mi za navadno kolo zmanjka prostora). Na kratko sem sicer pomislil tudi na rolerje, pa bi me verjetno vrglo že iz prvega ovinka, tako da sem misel na spust z rolerji hitro opustil. Potem pa se spomnim!! V bloku, kjer živi ženina družina, je na stopnicah vedno priklenjen mali zložljivi črni bicikel. Pa ga imam! Le še lastnika je treba najti in prepričati, da mi ga posodi.
No, ko se je potovanje bližalo, je avanturista v meni preglasil tisti del, ki jemlje vodniško službo bolj resno. V Romunijo sem se odpravil brez dodatnih koles ali koleščkov. Prvi dan smo na poti govorili o naši poti, o tem kaj nas čaka in kmalu je postalo jasno, da vsaj polovica avtobusa komaj čaka na peti dan, ko bomo vozili preko prelaza.
Dnevi so minevali in končno je prišel tudi potovalni dan številka pet. Zjutraj smo štartali iz hotela polni pričakovanja. Po skoraj treh urah ravnine, se je pričel vzpon. Prehiteli smo kar nekaj kolesarjev in se peljali mimo avtov, ki so se ustavili zaradi fotografiranja.
Moram priznati, da je bila cesta sprva kar razočaranje. Sicer lep okoliš, zelena drevesa, počasni ovinki, a nič pretresljivega. Potem pa se je med drevesi odprl pogled na ravnino in mesto spodaj. Neverjetna fotogeničnost naše poti se je začela! Čez čas smo se tudi mi prvič ustavili za fotografiranje in kmalu še drugič, pa tretjič in vsak postanek je bil lepši. Ledeniška dolina, obkrožena z gorami, ki so poraščene s travo in ruševjem, vmes napeljani kabli za žičnico ter ovce. Na stotine ovc! Nekatere čisto blizu ceste, druge pa tik pod vrhom okoliških vrhov. Ni trajalo dolgo, da smo videli tudi sneg!! 30. julij se mi zdi, da je bil datum, pa so nekateri sopotniki hodili bosi po snegu! Zunaj je kazalo 25 °C, ljudje pa hodijo po snegu 🙂 . To pa je doživetje!
Začeli so se tudi tisti ovinki, po katerih je znana cesta. Glede na to, da sem študiral obramboslovje, sem se večkrat vprašal, ali res ne obstaja boljši način za premik tankov kot cesta, ki se dvigne preko 2000 metrov nadmorske višine, ima nešteto ovinkov in je prevozna samo nekaj mesecev na leto. Ampak kdo bi razumel Ceausescuja …
Ko smo prišli do vrha, pa se je ustvaril pogled, ki ga je poveličeval BBC. Spodaj vidiš cesto, ki vijuga levo desno, levo desna, dela okljuke in počasi pleza proti vrhu. Vse, kar je manjkalo, je bila boljša svetloba za fotografiranje (tik pod vrhom se je namreč konkretno pooblačilo, sicer pa smo imeli cel dan sonce), ampak občutek je bil tu. Le še ferrari, lamborhini ali pa kolo mi je manjkalo, da se vrtoglavo spustim dol (no, s super avtom bi šlo vrtoglavo tudi navzgor 🙂 ). Na vrhu čaka simpatično malo jezero in najdaljši predor v Romuniji. Slabih 900 metrov daleč najslabše osvetljenega predora kar sem jih kadarkoli videl. In nato spust iz Transilvanije v Vlaško. Na poti navzdol smo nato sledili obalo jezera Vidraru, ki ima 135 metrov visok jez, odličen za bungee jumping, na koncu pa je zbrane čakalo še eno presenečenje – Drakulin grad!! Grad Poienari, ki so ga po legendi gradili prebivalci Trgovišta, ki jih Vlad tretji ni nabodel na kole. Grad, do katerega vodi skoraj 1500 stopnic.
Počasi smo se spustili proti Ploieštu in naprej proti Bukarešti.
Zadnji dan, ko smo se vozili proti Ljubljani, sem razdelil ankete in Transfagarašan je bil skoraj pri vseh na prvem mestu doživetij, ki so si jih zapomnili na poti.
Foto priložnost pa pride že čez en teden, se mi zdi, jutri gremo namreč znova na pot in peti dan bo zelo hitro tukaj 🙂 . Tudi tokrat brez rolerjev ali kolesa – služba je služba 🙂 ).
Po 4.000 kilometrih prevožene poti, je logično, da bo ljudem v spominu najbolj ostala CESTA!