Piše: vodnik Senad Osmanaj
Ko nekdo omeni Romunijo, je tisto prvo, kar nam pade na pamet, zaostalost naroda in dežele, lopovski cigančki, zamazanost, korupcija, Drakula in Transilvanija. 
A, hvala bogu se stereotipi začnejo spreminjati že zelo hitro, takoj ob prečkanju same meje. Graščine, podobne tistim versajskim, urejeno tradicionalno življenje v odmaknjenih krajih kot v Evropi pred 100 leti, številni spomeniki pod zaščito Unesca, urejena in z bogato arhitekturo zgrajena slikovita mesta, utrjene cerkve-graščine, urejena smučišča na poslopjih Karpatov in Transilvanskih Alp, tisoče rudnikov zlata in kraških jam, prečudovite gorske poti, bogati samostani, številni naravni izviri … to so le nekatere izmed posebnosti te dežele, v katerih prebivajo potomci antičnih Rimljanov, Romuni. Izmed vsega, kar Romunija ponuja, pa je name naredila največji vtis gorska cesta Transfagarasan, pravi biser Karpatov.
Transilvanske Alpe z najvišjim vrhom Romunije predstavljajo naravno pregrado med Transilvanijo in Vlaško. Potovanje iz ene pokrajine v drugo je bilo težavno, običajno skozi kanjone, in počasno. Trgovske poti so bolj ali manj uporabljali trgovci, davke in carinske dajatve pa pobirali saški Nemci, priseljenci, ki so od takratnega madžarskega kralja dobili dovoljenje za nadzor trgovine in izgradnjo utrjenih graščin in cerkva kot zaščito pred vdori Turkov iz Vzhoda. Šele ob prihodu zadnjega padlega komunističnega vladarja v Evropi, Nikolaja Ceausescuja in po pridobitvi Transilvanije nazaj pod okrilje Romunije se je oblast odločila za izgradnjo gorske ceste, ki naj bi povezovala omenjeni pokrajini, saj bi to omogočalo hiter premik vojske, v primeru, da bi jih napadla takratna Sovjetska zveza.
Leta 1970 zaukaže Ceausescu izgradnjo druge najvišje gorske ceste v Romuniji. Gradnja je trajala pet let in je spominjala na izgradnjo nemogočih gradbenih projektov, kot so bili železnica smrti v Myanmaru in podobno. Miniranje gorskih vencev in skalnate pokrajine, gradnja na visokih prepadih in v težkih vremenskih pogojih ter v navezavi po nekaj 10 delavcev je zahtevala smrt čez 100 delavcev in botrovala dokončanju projekta, ki se lahko danes pohvali z 90 km dolgo gorsko cesto ostrih ovinkov in serpentin, najdaljšim romunskim tunelom, najbolj spektakularnim gorskim razgledom v Evropi, drugo najvišjo doseženo nadmorsko višino na 2034 metrih in cesto, ki je zahtevala smrt številnih voznikov, ki so zaradi pregretja avtomobilskih zavor zgrmeli v prepade in še vedno je temu tako. Ti vozniki zaradi nedostopnosti terena za vedno tam tudi ostanejo.
Danes je cesta prevozna izključno samo v poletnem času in jo zaprejo takoj, ko padejo prve večje količine snega. Posledica tega je ogromno Romunov in ostalih obiskovalcev na cesti, ki želijo za vsako ceno prečkati gorsko verigo. Na sedlu se nahaja nekdanja Ceausescujeva poletna vikendica, danes planinska koča, nedaleč stran pa slikovito veliko ledeniško jezero Balea, v čigar površini se odslikavajo najvišji skalnati vršaci. Do jezera vozi tudi gondola, ki se dviga visoko nad previsi in se odsvetuje vsem, ki imajo težave z vrtoglavico.
