Piše: Grega Rodman
Geografska raznolikost Indije ni skrivnost. Enako raznolika kot je njena pokrajina, pa je tudi religija oz. duhovnost. V Indiji najdemo vse velike svetovne religije: približno 80 % prebivalcev je hinduistov, slabih 15 % muslimanov, okoli 2 % kristjanov in sikhov, pol manj pa budistov in džainistov. Na naših potovanjih se tega mozaika dotaknemo – v nekaj tednih srečamo vse: od hindujskih in sikhovskih templjev do budističnih stup in sufijskih grobnic. Tu vera ni nekaj, kar se zgodi ob nedeljah, ampak nekaj, kar nas spremlja na vsakem koraku.
Zahodnjaki imamo včasih težavo razumeti hinduizem – toliko bogov, zgodb in simbolov! Na potovanju pa se vse to razjasni, ko jih vidimo v praksi. V Galtaji, blizu Jaipurja, pridemo v svetišče, kjer se verniki vsak dan kopajo v bazenih s svetim izvirom. Po njihovem verovanju voda čisti – ne le telo, ampak tudi dušo. Ko gledamo moške in ženske, ki z molitvami vstopajo v bazen, začutimo, da tu vera ni teorija, ampak globoka praksa. Enako doživimo tudi v Varanasiju, na bregovih svete reke Ganges. Običajen pogled je verjetno, da je Ganges zelo umazana reka. Oni pa to vidijo popolnoma drugače. V njej izvajajo obrede, molijo, ji darujejo cvetje in še marsikaj. Verjamejo, da je Ganga božanska voda, ki očiščuje grehov, ob smrti pa pomaga duši preiti v boljši duhovni svet in se približati mokši – končni osvoboditvi. Voda, ki bi nam Zahodnjakom delovala kot nekaj fizičnega, ima zanje globok duhovni pomen. Varanasi je obenem edino mesto na svetu, kjer se kremacije izvajajo neprekinjeno – 24 ur na dan, vsak dan v letu. To je kraj, kjer se ogenj nikoli ne ugasne. Kremacija je tu sveti trenutek: simbol osvoboditve telesa, vračanja elementom in začetka nove poti. Pepel, darovan Gangi, naj bi pomagal duši odložiti staro in stopiti bližje osvoboditvi.
Ko potujemo po Indiji, doživimo veliko: hrup ulic, množice, barve in vonje. Potem pa pride Sarnath – kraj, kjer je Buda prvič učil po svojem razsvetljenju. Naenkrat se vse umiri. Ni več hupanja rikš, ni vonjav začimb. Samo tišina, drevesa, menihi v oranžnih oblačilih. Tu vidimo budiste različnih vej – tibetanske, tajske, burmanske – vsi prihajajo sem meditirat in se učit. Sarnath je popolno nasprotje vsega, kar smo doživeli prej. Kjer je bila prej gneča, je zdaj mir. Kjer je bil kaos, je zdaj red. To popolnoma odraža bistvo budizma: umiriti um, preseči trpljenje in živeti v prisotnosti. V trenutku, ko tam sedimo, brez besed razumemo, zakaj Buda ni učil le z govorom – učil je z načinom bivanja.
Ob vstopu v sikhovski Zlati tempelj v Amritsarju, nas takoj objame občutek spoštovanja in miru. Voda v središču kompleksa se blešči, okoli nje verniki hodijo bosi. Sikhi živijo po načelu seve – služenja drugim. To ni le beseda, ampak praksa. V kuhinji, imenovani langar, vsak dan prostovoljci kuhajo obroke za več tisoč ljudi – za vse, brez razlike. Kdor želi, lahko pride, poje, pomaga, opere posodo ali olupi krompir. To ne deluje le v teoriji – langar dejansko obratuje. Mi tam vidimo ljudi, ki kuhajo v velikih loncih, delijo kruh, nosijo čaj. To je duhovnost, ki diha z dajanjem. V tem templju se človek počuti sprejet, pa naj pride od kjerkoli. Bog je eden, pravijo sikhi, in vsi ljudje so njegovi otroci.
V Ajmerju obiščemo grobnico sufijskega svetnika Šejka Čistija, enega najbolj svetih krajev za muslimane v Indiji. Kar na ulici se je potrebno sezuti, saj obutim nimajo vstopa. Sufijsko odprtost doživimo takoj ob prihodu. Prestreže nas sufijski derviš in nas ogovori. Ko se približamo svetišču, zaslišimo qawwali. To je sufijska glasba, ki prepeva o ljubezni do Boga. Vse skupaj ustvarja stanje transa. Ko pogledamo naokoli, opazimo ljudi, ki so vidno ganjeni. Verniki verjamejo, da je Bog v notranjosti človeka in da je ljubezen najkrajša pot do Njega. Tudi če ne razumemo besedil pesmi, razumemo občutek.
V Indiji ne beremo o duhovnosti, temveč jo resnično vidimo (po želji tudi prakticiramo). Tam je vera konkretna: v vodi, ki čisti, v pesmi, ki se dviga, v hrani, ki se deli. Na naših turah vse to doživimo na lastne oči. Od kopanja v Galtaji do molitev ob Gangesu, od meditacije v Sarnathu do petja sufijev v Ajmerju. Indija nam pokaže, da duhovnost ni oddaljen svet, temveč nekaj, kar se živi vsak dan.