Piše: Vladimir Radić
Timanfaya je španski narodni park na jugozahodnem delu otoka Lanzarote na Kanarskih otokih. Zajema dele občin Tinajo in Yaiza. Območje zajema 51,07 kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da pokriva četrtino celotnega otoka. V celoti je sestavljen iz vulkanske zemlje in je edini narodni park v Španiji, ki je v celoti geološki. Park Timanfaya predstavlja znak nedavnega in zgodovinskega vulkanizma v makaronezijski regiji.
Park je nastal kot posledica vulkanskih izbruhov pred 300 leti, kar pomeni šest let skoraj neprekinjenih vulkanskih izbruhov med letoma 1730 in 1736, z manjšo epizodo leta 1824. Obseg izbruhov je bil ogromen, po ocenah je 2.000.000.000 m3 lave izbruhnilo iz več kot 100 vulkanov na prej rodovitno zemljo in vasi, prav tako pa je od morja pridobilo nekaj novih zemljišč. Čeprav se je večina izbruhov zgodila pred skoraj 300 leti, suho podnebje Lanzarote pomeni, da je vulkanska pokrajina od takrat relativno nespremenjena.
Lava in magma sta ustvarili prizor naravnost iz znanstvene fantastike. Njegova pokrajina se zdi, kot da sodi na luno. Čudne skale in kopenske formacije, obarvane z rdečo, rumeno in oranžno ter nazobčana obala – vse to naredi park Timanfaya izjemno lep, kjer življenje kljub svoji resnosti še vedno cveti.
Njegova redkost je v tem, da so odlitki lave ustvarili ekosistem, v katerem prevladujejo najrazličnejše kopenske formacije, ki si jih lahko zamislite. Povsod pokajo drobni kraterji, vdolbine in cevi, ki ustvarjajo pokrajine, za katere se zdi, da so del drugega planeta.
Dostop javnosti do parka je strogo urejen zaradi zaščite občutljive flore in favne. Kot obiskovalci se ne sprehajamo prosto naokoli. Park si ogledamo z avtobusom, ki nas popelje po ‘Ruta de los Volcanes’ – ozki cesti, zaprti za običajen promet, ki se vije skozi najbolj spektakularna območja narodnega parka.
Islote de Hilario, glavni center Montañas del Fuego (Ognjene gore) nam ponuja priložnost, da iz prve roke izkusimo geotermalne anomalije, ki so prisotne na tem območju (za katere se domneva, da jih povzroča vdor magme pod otok). Čeprav vulkansko miruje, so bile zabeležene temperature do 610°C na globini 13 metrov in do 277°C na samo 10 cm!
Obiskovalci smo lahko priča demonstracijam te intenzivne vročine, in sicer
- ko se slama samodejno vname, potem ko jo spustijo v plitvo jamo,
- para bruhne iz zemlje trenutek po tem, ko v luknjo vlijejo mrzlo vodo (imitacija gejzirja),
- gramoz pod našimi nogami je dovolj vroč, da »gorijo« roke.
Restavracija El Diablo ponuja nekaj dobrot, predvsem pa je znana po tem, da pametno izkorišča geotermalno toploto za kuhanje tako, da postavi velik žar nad globoko jamo. Pa dober tek! 😊
