Piše: Gvido Pevec
Ko potujemo po Tibetu in obiskujemo budistične templje, srečujemo mnogo različnih podob Bude. Ena izmed najbolj pogostih podob je bodisatva Avalokitešvara. Ves tibetanski način življenja temelji na načelu kozmičnega usmiljenja. Spoštuj življenja in vsa bitja, živali ter rastline, kajti vse je povezano v karmičnem krogu življenja.
Simbol tega delovanja je prav bodisatva Avalokitešvara, ki je hkrati tudi zaščitnik Tibeta. Ime pomeni – tisti, ki gleda navzdol. Tisti, ki gleda z višine dol in vidi, sliši in opazuje vse naše trpljenje in težave na tem svetu.
Verni Tibetanci verjamejo, da je pri tem Avalokitešvara začutil veliko usmiljenje ter željo, da bi ljudem pomagal ter jih popeljal iz sveta nevednosti do odrešitve. Pri tem se je njegova glava razdelila na nešteto glav, iz telesa pa mu je zraslo na tisoče rok. Veliko glav, da vidi človeško stisko ter mnogo parov rok v pomoč. Vse je simbolika in podob bodisatve usmiljenja je veliko. Vedno, ko se v človekovi zavesti in delovanju pojavi ljubezen, sočutje in usmiljenje, je to znamenje, da v njem deluje bodisatva Avalokitešvara.
Usmiljenje, sočutje pa ne sme biti le slepa naklonjenost do trpečih. Zato je Avalokitešvara upodobljen z očesom, ki predstavlja modrost, ki mora spremljati ljubezen. Simbolno gre za združitev dveh principov, po katerih naj bi se ravnal vsak človek. Princip najvišjega znanja o življenju in ljubezni ter usmiljenja, s katerima lahko dosežemo popolno zavest. Le z združitvijo srca in razuma dosežemo polno uresničitev zavesti.
Po verovanju tibetanskih modrecev se vse začne, ko človek ni več ravnodušen do vseh bitij in stvari okoli sebe ter čuti in spoštuje življenje v vseh njegovih oblikah.
Sočutje po tibetanskem učenju izraža resnično duhovnost in je bistvo razsvetljene zavesti.
Lepo in poučno je zapisano v starem tibetanskem besedilu z naslovom Glas tišine:
“Naj tvoja duša prisluhne vsakemu kriku bolečine kakor lotos,
ki razpre svoje srce, da bi pil jutranje sonce.
Vsaki človeški solzi pusti, da še vroča pade na tvoje srce in ostane tam.
Ne obriši je, dokler ne izgine bolečina, ki jo je ustvarila.
Te solze, o človek najbolj usmiljenega srca, so potoki, ki napajajo polja večnega sočutja.
To je seme osvoboditve od ponovnega rojstva, ki Arhata ločuje od želja in razdora.
Skozi poljane Biti ga vodi v mir in blaženost.”
