Piše: David Pele
Vulkani so človeku vedno budili zavest o moči narave in burili domišljijo o različnih bitjih, ki naj bi bila z vulkani povezana. Prvotna ljudstva na Zemlji vulkanizma niso razumela, zato so vulkane povezovali s svojimi božanstvi in jih pogosto označevali kot svete gore.
Na svetu so vulkanske pokrajine zelo pogoste. Najdemo jih na vseh celinah, veliko otokov je nemalokrat neposredni rezultat vulkanskega delovanja. Vulkanizem je bil v preteklosti ob nastajanju današnjih celin ključni preoblikovalec površja, kasneje pa so vode in veter marsikje zabrisale tipične vulkanske oblike in pojave.
Ognjenik Teide na otoku Tenerife je tretji največji ognjenik na svetu. Zaostaja le za dvema (od skupno petih) največjima havajskima ognjenikoma, ki merjeno od oceanskega dna, v višino merita preko 7,5 kilometra, kolikor je višina Teide-ja. Po izgledu so sicer precej različni. Medtem ko imajo havajski ognjeniki položna, dolga pobočja, brez izrazitega stožca (t.i. ščitasti vulkan), je Teide tipičen primer stratovulkana z lepo oblikovanim, skoraj simetričnim stožcem.
Primerjava vulkana Teide s havajskimi ognjeniki ni relevantna zgolj z vidika višine, temveč gre tudi za podobnost legend in razumevanja vulkanskih izbruhov v preteklosti. Staroselci na otoku Tenerife (Gvanči) so verjeli, da v vulkanu živi mogočno bitje, ki svetu nosi svetlobo, moč in sonce. Teide je bil za njih mitološka sveta gora, na kateri naj bi v samem kraterju živel hudič Guayota, katerega so spremljali številni demoni. Zanimivo, da so izbruhe povezovali prav z vsemi temi duhovi zla, ki naj bi po njihovem obdajali višje dele vulkana. Podobno so, pa čeprav na drugih koncih sveta, na Havajih verjeli, da je za izbruhe odgovorna lokalna boginja, v Grčiji in starem Rimu pa naj bi bil vsega kriv bog ognja.
Čeprav so Gvanči živeli precej nizko na pobočjih vulkana Teide, so ostanke iz njihovega časa našli tudi visoko na njegovih pobočjih. Gre za ostanke iz jam in spodmolov, kjer so ljudje tekom duhovnih obredov odlagali orodja in keramiko z namenom odganjanja zlih duhov. Njihovo razumevanje vulkanskih izbruhov pa se je do danes uveljavilo kot legenda. Ta pravi, da je hudič Guayota pogosto zaprl boga svetlobe in sonca (Magec) znotraj vulkana in na svetu povzročil temo. Za pomoč so prosili boga vseh bogov, Archman-a, ki se je spopadel z Guayoto, ga vrgel v vulkan in zapečatil krater, da je hudič ostal ujet v njem. Sonce je spet razsvetlilo svet, Gvanči pa so verjeli, da so s svojimi kresovi prestrašili hudiča.
Danes vulkane in njihovo delovanje relativno dobro poznamo. Napovedovanje izbruhov sicer še vedno ostaja precej zapleteno, vulkanske pokrajine pa so za turiste prava atrakcija. Tu človek od blizu lahko začuti, kaj se dogaja v Zemljini notranjosti, se sreča s silo in močjo narave ter tudi s samim s seboj – s svojo nemočjo, minljivostjo, majhnostjo, šibkostjo …
Trudimo se razumeti svet, razlagamo pretekle izbruhe in računamo, napovedujemo prihodnje izbruhe, a v resnici živimo le en majhen drobec sekunde obstoja Zemlje. Nič napram dolgi zgodovini planeta, ki se sam po sebi v obdobju povprečne življenjske dobe človeka skoraj ne spremeni. Že en sam izbruh ognjenika vsakih 100 let je pri večini ognjenikov redek pojav.
Ker pa smo danes vajeni hitrega tempa življenja in hitrih sprememb v svetu, vse težje razumemo »počasno« naravo. Ta ima svoje zakone in svoj tempo, a še zdaleč ni tako neodvisna od človekovega delovanja. Še zdaleč ni obvladljiva kot si človek nemalokrat to predstavlja. K sreči nas vsake toliko časa opomni. Opomni, da se malo zaustavimo. Zazremo. Morda premislimo. Smo za trenutek čuječi. Nato oddrvimo dalje. Narava pa mirno sledi svoji usodi, neozirajoč se na človeka. Ima svojo pot. Pot večnosti. Narava bo obstala; kakšna bo čez milijone let, pa ne bomo nikoli izvedeli.
