TAM KJER ČAS TEČE POČASNEJE
Piše: Anika Odar
Portugalski kalejdoskop nas popelje med griče in doline, bujne vinograde in prikupne vasi portugalskega podeželja. Vzhodni del Portugalske osvoji srce vsakega, ki hodi po tej pokrajini. Dežela oljk, vinske trte in hrasta plutovca. Pod njim mogoče zagledamo kakšnega portugalskega bikca Ferdinanda.
Zgodba o bikcu Ferdinandu nas vse uči, da je drugačnost treba sprejeti, saj je ravno zaradi nje naš svet tako čudovit. Ferdinand je najraje duhal cvetlice, medtem ko so vsi drugi bikci, ki so se z njim pasli, kar naprej skakali, se suvali in topotali. Najraje je sedel pod svojim najljubšim drevesom – hrastom plutovcem. Ferdinand je bil miren in nežen, navkljub temu, da je navzven deloval kot gromozanski mišičnjak, se uprl ustaljenim tradicijam in želel svoje življenje živeti po svoje.
Na videz nedolžna zgodba, ki pa je bila v času različnih političnih režimov v preteklosti prepovedana, saj je ljudi preveč navduševala k temu, da bi izrazili kaj so in kaj si želijo. V prijetnem umetniškem duhu so se ljudje Iberskega polotoka včasih in še danes upirali, tak primer je nageljnova revolucija na Portugalskem. Ta se je zgodila 25. aprila 1974 in mi smo se s skupino znašli na Portugalskem na 25. aprila 2024. 50 let po tem.
Zgodovinsko ozadje te revolucije sega v leta diktature pod vodstvom Antónia de Oliveire Salazarja in pozneje Marcela Caetana. V tem obdobju je bila močna cenzura in gospodarska stagnacija, kar je privedlo do splošnega nezadovoljstva med portugalskim prebivalstvom. Revolucijo je sprožilo nezadovoljstvo vojske z ravnanjem vlade v kolonialnih vojnah v Angoli, Mozambiku in Gvineji Bissau.
Nageljnova revolucija simbolizira zmago demokracije in svobode nad diktaturo in represijo. Ponos, enotnost in moč mirnega upora.
Zbudili smo se v malem mestecu Amarante, to za naš program pomeni nekje sredino poti in čas, ko se iz zahodne obale začnemo podajati na vzhod in proti jugu. Zbudila nas je budnica, po ulicah so hodile skupine bobnarjev, ki so naznanjale praznik. Mimo nas se je peljal avto, ki je predvajal pesem »Grandola, Vila Morena« glasbenika José Afonsa. Pesem, ki je leta 1974 zbudila ljudstvo in je bila znak, da gredo na ulico. Ta pesem je bila za časa diktatorskega režima prepovedana. Po ulicah so se tedaj sprehajali vojaki in ljudstvo jim je v puške zatikalo nageljne.
Tudi mi smo se podali na ulice, tam so delili nageljne, reklamni panoji so imeli grafike z motivom nageljnov, prodajali so majice s potiskom »Dia da Liberdade« – »Dan svobode«. Dan za začutiti pravo portugalsko bit.
Portugalska je dežela, kjer čas teče počasneje. »Vse bo dobro.« »Vse bo ok.« »Ni problema, bomo že.« Portugalski večni optimizem, tudi če mogoče kdaj ni vse tako rožnato. Ko prihitimo iz domačega življenja, nas v začetku to preseneti, strese, mi bi vse hitro, takoj. Portugalska nas ustavi in uči tega, kako umiriti svoj tempo. Se ustaviti, sesti pod svoj hrast plutovec, poduhati cvetlice in biti hvaležen za vse, kar je bilo, kar je in kar še bo.
