Piše: sopotnica Keli Jerman, fotografije sopotnice Mateje Vidali
21.12.2010
Uff .. Bujenje ob 6h zjutraj in zajtrk (brez riža seveda ne gre:P). Odhod ob 7h proti provinci Kanchanaburi, ki se nahaja okoli 130 km zahodno od Bangkoka. Prvi postanek je bil na plavajoči tržnici v Damnoen Saduak-u, kjer smo lahko videli kako so nekoč trgovali s sadjem in zelenjavo. S čolničkom smo se, tako kot še drugih 1000 turistov, podali v nakupe. Kakšno doživetje! Iz vseh strani te domačini na čolničkih vlečejo in poskušajo, z nasmeški na obrazih, prodati od zelenjave, sadja, suvenirjev, raznih sadnih sokov itd. Vse skupaj se odvija tako hitro, domačini okoli tebe kričijo, enostavno ne moreš spremljati vsega dogajanja. 🙂
Po končanih nakupih na plavajoči tržnici je sledila enourna vožnja do reke Kwai, kjer smo si ogledali znameniti most.
Na poti smo se ustavili še na kosilu, kjer so nam postregli s tradicionalno tajsko hrano (riž, zelenjavo in še nekaj njihovih zadev, ki ne vem točno kaj so… vse skupaj je bilo spet super okusno).
Strateška železnica (ali tudi »Železnica smrti«), katera je dolga okoli 400 km, povezuje Burmo in Tajsko. 
Japonska naj bi si z železnico zagotovila alternativno pot za oskrbo vojske pri napadu na Indijo. Gradnja le te se je začela med 2. svetovno vojno, končala pa v 16 mesecih. Most je gradilo 30000 vojnih ujetnikov in več kot 100000 prisilnih delavcev iz Indije, Kitajske, Indonezije itd. Večina delavcev je umrla zaradi lakote, izčrpanosti, tropskih bolezni.
Da bi celotno zgodbo železnice bolje spoznali, smo se odpravili še v muzej JEATH. Muzej je dobil ime po državah, ki so v gradnji železnice sodelovale; J – Japonska, E- Anglija, A- Avstralija in Amerika, T – Tajska in H- Holandija. Med potjo v muzej smo lahko nekateri hranili tigrčka .. iii…
In končno nas je pot vodila do Tigrovega templja (Wat Pha Luang Ta Bua). Glede na to, da sem ljubiteljica vsega kar leze in se premika (beri: živali), mi je bil obisk in bližnje srečanje s tigri ena od stvari, ki sem jih najbolj pričakovala in se jih veselila na popotovanju po Tajski. Sprva je bil tempelj zgrajen za zavetišče rešenih tigrov, kasneje pa je tempelj postal neizbežna točka množici turistov. Pred vhodom v tempelj smo se morali obleči primerno (pokrita ramena, kolena, majice ne smejo biti živih barv). Prihod na »kraj zločina« .. Lokalni vodič nam je podal navodila in postavili smo se v vrsto še z drugimi turisti. 
Pogled na ležeče tigre, privezane z debelo verigo, in kup prostovoljcev mi je vzbudil čudne občutke… Namesto težko pričakovanega veselja za srečanje s tigri, so se mi začela porajati vprašanja.. kaj je s tigri narobe, ali jih menihi hranijo s kakšnimi pomirjevali, jih mučijo, ali so sploh vsi živi?!? Groza! Ko pridem na vrsto sta me prišla iskati 2 prostovoljca (punco, staro okoli 25 let, sprašujem različna vprašanja, vendar ne dobim nobenega odgovora).. Vse skupaj je izgledalo takole: peljejo te od tigra do tigra, postaviš se za njim, položiš dlani na njih, prostovoljec te slika in po 5 minutah je vse za tabo.. Kakšno razočaranje! Po sprehodu smo lahko opazili le drugačno sliko vsega… Menihi, ki so se igrali z dvema tigroma (ki so bili videti malo bolj srečni in živahni od prejšnjih)..
Po koncu ogleda smo se vrnili na avtobus z različnimi občutki. 
Vožnja v hotel. Zvečer smo se podali v pestro nočno življenje Bangkoka; privoščili smo si foot massage za 2 Eura, koktajle, pad thai (20 centov!!!).. Utrujeni, od še enega pestrega dneva, smo se odpravili spat..
Zakaj sva se z Matejo sploh odločile v mrzlih dneh odpotovat na Tajsko? V prvi vrsti predvsem zaradi enega razloga: BOJKOTIRANJE NOVEGA LETA!… Nisva vedeli ali bi šli v lastni režiji, ali z agencijo.. Na koncu je padla odločitev, da se prepustiva agenciji in dava možgane na off.. 19.12.2010 smo se zbrali na Dolgem mostu.. Ker smo do Dunaja potovali še s skupino, ki je odšla v Burmo, nisva vedeli kdo vse bo v skupini »Tajcev«. V Bangkoku smo »dobili« še vodiča.. Malo naju je zaskrbelo, kako bova funkcionirali v skupini, glede na to, da so v skupini prevladovali starejši pari.. No, da se vrnem k zgodbi silvestrskega večera in praznovanja… Torej… najin plan..prespati novo leto!!! Dan pred silvestrskim večerom pa so vsi začeli govoriti o planih za ta tako pomemben dogodek. Kje in kdaj se bomo dobili, kaj bomo jedli za večerjo, kdo bo kupil šampanjec, kaj bomo oblekli itd. J Vodič Gorazd se je zmenil v hotelu, da nam na plaži uredijo »slovenski kotiček«, kjer naj bi vsi skupaj imeli silvestrsko večerjo, drugi so nakupili nekaj alkoholnih pijač, 
tretji nabavljali vse možne pirotehnične pripomočke, ženske so se menile, kakšna bo večerna toaleta itd. J AJJJEEEEJJJ… J Pa nam ne bo ušlo praznovanje.. Ok.. Dobili smo se ob 8h na plaži. V hotelu so nam res naredili romantično vzdušje na peščeni plaži.. Vsak si je naročil obrok in po večerji smo nazdravili. Na plaži je bilo dogajanje celo večer pestro; tudi drugi turisti in domačini so pričakovali novo leto. Da bi lažje pričakali polnoč, smo si večer popestrili s slovensko muziko in se preizkusili v limbu. Nekateri smo za srečo poslali goreče lampijončke v nebo. Ob polnoči smo prižgali kresničke, nazdravili s šampanjcem in na tajski plaži zapeli Silvestrski poljub. Sledilo je objemanje, poljubljanje in izrekanje raznih želja za leto 2011. Kakšna energija je vladala v skupini »Tajcev«. Ker noben od nas še ni bil zaspan (ne glede na to, da smo se cel dan kopali, snorkljali in bili 100% aktivni), smo »zrihtali« kitaro in pozno v noč peli slovenske in druge pesmi. Nekateri so omagali, drugi pa smo se odločili za nočno kopanje.. Nikoli si nisem predstavljala, da bom najboljše novo leto dočakala s skupino neznancev, daleč od prijateljev, doma..
Zato….Hvala vsem »Tajcem« za nepozabno družbo in noro energijo, hvala NAJBOLJŠEMU vodiču Gorazdu za potrpljenje in trud… HVALA ti TAJSKA!!
