Svilena cesta 2. del (Uzbekistan)
Šašlik bez mesa?
Prehod Turkmensko – Uzbeške meje je bil spet po svoje zanimiv, že zaradi obrazcev, ki jih je bilo potrebno izpolnjevati v dveh izvodih. Enega nosiš do izstopa države vedno s seboj. Poleg tega moraš shranjevati vsa potrdila hotelov, kjer si nočeval dokler ne zapustiš države. Pojma nimam zakaj? Najbrž tudi to izvira še iz preteklega režima, kot tudi dejstvo, da je potreben ovir vseh tujcev, ki se gibajo po državi. Med pokrajinami so policijske kontrole zavarovane z rampami in vsakič ko prečkaš pokrajinsko mejo se moraš pri njih
»registrirati«. Mi smo to dosledno upoštevali in ni bilo problemov in zapletov z morebitnimi kaznimi. Sicer pa je Uzbekistan dokaj velika država po številu prebivalcev v primerjavi z njihovimi sosedi Turkmeni, saj jih je kar 26,6 mio in se gibajo na površini veliki za približno 22 Slovenij. Glavno mesto je Taškent, vendar ne ponuja kakšnih posebnih zgodovinskih znamenitosti, saj je videti ogromno starih ruskih blokov in podobnih arhitekturnih »lepot«. Za razliko od le-tega pa so ostala zgodovinska mesta, ki smo si jih na poti ogledali. Pričeli smo v Khivi, nadaljevali v Bukharo in doživeli presežek lepote v Samarkandu. Vsa ta mesta imajo lepo ohranjeno in obnovljeno arhitekturo in izvirajo tam nekje od desetega stoletja n.št. naprej. Vse te mošeje, medrese, minareti se bleščijo v modro zelenih ploščicah in kar vabi k fotografiranju. Že v prvih ogledih smo opazili, da bo tukaj kar gneča vsaj kar zadeva turistov, saj je slika popolnoma drugačna. Že hoteli so temu primerno opremljeni, ravno tako restavracije in znanje
domačinov angleškega jezika. Vendar na mene hoteli ne puščajo vtisov, ker ne dam preveč na kakšno pretirano komoditeto. Jaz osebno na potovanjih pričakujem posteljo, wc in po možnosti tuš. Vse ostalo mi je v hotelu tretja skrb in se raje posvečam vtisom, ki jih pridobim mimogrede na ulici in bazarju. Ampak kljub temu, da je Uzbekistan dokaj turistična destinacija, kjer mrgoli Italijanov, Francozov in Izraelcev, spet nisem uspela dobiti suvenirske majice. Naletela sem na edini primerek v Bukhari. Zanimivo je, da trgovci sploh nimajo občutka za cene. Ne znajo primerjati artikle med seboj in temu primerno postaviti razmerje v ceni. Škoda, saj imajo veliko lepih in zanimivih suvenirčkov, ki so ročno izdelani po tradicionalni metodi (npr. izdelki iz filca). V spominu mi bodo ostale njihove poroke – ohceti in gostoljubnost. Verjamejo v prinašanje sreče, če se turist slika z mladoporočencema. Izkažejo nam posebno pozornost pri prisostvovanju slavja. V Samarkandu sva z možem slučajno naletela na eno tako poroko, nakar so naju povabili v ženinovo hišo – dvorišče, kjer se je poročni dogodek odvijal še nekaj časa. Poročijo se lahko katerikoli dan v tednu, samo slavje poteka podobno kot pri nas, s to razliko, da se ohcet
uradno konča dokaj zgodaj npr. ob 22.uri. Nekateri svatje odidejo domov, fantje, prijatelji ženina pa pospremijo mladoporočenca na njegov dom na prav poseben način z baklo in v sprevodu. Ženina in nevesto peljejo vzporedno med množico do doma in ko prispejo, mora ženin nevesto na rokah odnesti do dvorišča. Ženin vmes zapleše s prijatelji, razrežejo torto in pogosti še preostale svate in ko se nevesta odloči, da je utrujena, moramo vsi zapustiti prizorišče dogajanja, zaželeti srečo v zakonu in oditi domov. Prav na ta dan sva imela tudi midva z možem peto obletnico poroke, tako da je bilo to doživetje zame prav posebej prijetno, saj sem se tudi sama začela spominjati najine poroke. Ko sva povedala, da tudi midva danes praznujeva, so nama čestitali, kot bi se midva poročila. Če bi vedela, da je vse skupaj tako prijetno in lepo, bi se udeležila poroke že dan prej, pa se zaradi strahu nisem upala, ker je vse skupaj zgledalo zelo strašno. Vprašali boste zakaj? Zato, ker mi tega nismo navajeni in sam proces spremljanja mladoporočencev zgleda kot kakšen protest ali pa shod razjarjenih mladih fantov, ki protestirajo nad sojenjem na kakšni tekmi (vpitje, na pol petje, bakle). Nevesta ni bila ravno preveč navdušena in razpoložena, saj tudi tukaj velja, da so poroke dogovorjene in v zameno dobi nevestina družina dokaj bogato doto. Čeprav sama država nima ravno bogatega standarda, tega v mestih ni čutiti. Tudi vozni park je precej drugačen od Turkmenskega, saj se po Uzbeških cestah vozijo pretežno Daewooji, ker imajo Daewoojevo tovarno v dolini Fergane.
Drugače pa je država bogata z naravnimi viri plina, nafte, premoga, bakra, železa in zlata. Je v svetovnem vrhu po pridelavi bombaža, ki ga pridelujejo v omenjeni dolini Fergane, ker je izredno rodovitno področje. Imajo celinsko podnebje s toplimi poletji in hladnimi zimami. Občutili smo precej več vlage, in kljub 40 stopinjam je bilo kar težje prenašati temperature kot pri Turkmenih. Imajo Aralsko morje in 420 km obale, vendar le-ta izginja zaradi pomanjkanja pritoka vode. Težava je namakalni sistem, ki ga izkoriščajo iz reke Amu Darje, le-ta je najdaljša reka v Osrednji Aziji, dolga kar 2.540 km.
Kaj pa kulinarični užitki? Fenomenalni za tiste, ki so »mesojedci«. Vegetarijanci tam nimajo kaj iskati, ker bodo lačni do zadnjega dne. Najedli se bodo kruha in solate. V naši skupini sta bili dve in velikokrat je bila
kar težava razložiti natakarju, kaj točno lahko prinese na mizo. Značilna jed so šašliki, po domače »ražnjiči« na katerem so nataknjeni kosi govedine, ovčetine, perutnine ali pa kar mleto meso (čevapčiči na ražnjičih). Okusno je bilo 100 na uro in dobili smo jih vsepovsod. Vic dneva je bila izjava, če bi lahko ena od vegetarijank dobila šašlik bez mesa. Lokalna vodička jo je debelo pogledala in ji ni bilo nič jasno. To vendar pomeni samo kovinska palica brez mesa. Po kratki diskusiji smo ugotovili, da želi vegi šašlik. To je bilo že bolje in tudi tega je bilo potrebno poskusiti. Ampak se z mesom ne da primerjati, ker meso je le meso. Poleg tega imajo okusne lahmane, to so debeli špageti, in so pripravljeni v juhi z zelenjavo ali pa žareni – praženi. Raznovrstne in zelo okusne hrane je bilo še in še, samo srečen si bil lahko, če si dobil tisto kar si dejansko naročil in v taki količini. Natakarji včasih pobrklajo naročila in pač potem poješ, kar prinese. Kregati se nima smisla in za povrh predolgo čakaš na pravo rundo. Še najbolj komično je, če naročiš kakšno jed z zelenjavo v kateri oni ponavadi strežejo meso. Ko so jo prinesli na krožniku, in si pripomnil, da želiš brez mesa, ti ga pred tabo odstranijo brez problema in ti rečejo: Evo, zdaj je brez mesa. Ni jim jasno in oni tega ne razumejo, da si nekdo želi jesti jed brez mesa. In v Osrednji Aziji je zanimivo mišljenje, bolj kot je vroče, mastnejša je hrana. Domačini pravijo, da morajo jesti mastno, ker je vroče. Zanimiv narod, ni kaj.
se nadaljuje…
Duška Praprotnik