Piše: Igor Podgoršek
Istanbul je mesto številnih imen in plasti. Včasih znan tudi kot Bizanc, Konstantinopel – vsako obdobje je pustilo svoj pečat in svojo vlogo v svetu. Danes v Istanbul prihajamo predvsem zaradi njegovih največjih znamenitosti: Hagie Sofije, Modre mošeje, palače Topkapi in bazarjev. Hodimo »v mesto«, da bi ga videli in doživeli. Tudi sam sem dolgo časa Istanbul doživljal tako – kot zaporedje ogledov, nato pa še kot prostor nakupov, barv, vonjev in pogajanj.
Obstaja pa še ena plast mesta, ki se ne razkrije na prvi pogled. Eden od krajev, kjer jo lahko začutiš, je Pudding Shop.
Pudding Shop, nekdanja Lale Pastanesi, je danes preprosta restavracija v sultanahmetskem delu mesta, njena zgodba pa sega v leto 1957, ko sta jo odprla brata Idris in Namik Çolpan. Beseda pastane pomeni slaščičarna, vendar v turškem prostoru označuje veliko več kot le to: prostor, kjer se sedi, čaka, srečuje in pogovarja. In prav to je ta prostor kmalu postal.
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Istanbul ena ključnih postaj na poti proti Vzhodu. Mladi popotniki iz Evrope in Amerike so tu iskali informacije, prevoze in sopotnike za nadaljevanje poti proti Afganistanu, Indiji in Nepalu. Pudding Shop je postal njihovo neuradno središče. Na stenah so puščali sporočila: kdo odhaja, kdo prodaja vozilo in kdo išče družbo. Restavracija je delovala kot živa oglasna deska, nekakšen analogni internet svojega časa, kjer so se poti srečevale, povezovale in nadaljevale. Z leti se je mesto spremenilo, turizem se je uredil, območje okoli hipodroma je dobilo drugačno podobo, Pudding Shop pa je ostal. Idris je pred leti umrl, njegovo delo danes nadaljuje sin, medtem ko Namik še vedno vsak dan sedi v restavraciji in skrbi za red. Ni le del zgodovine tega kraja, temveč njegov živi element. Na stenah visijo fotografije obiskovalcev, tudi številnih znanih osebnosti, ki so tu pustile svoj pečat.
Ko sem sedel ob njem, sva se fotografirala. Pogledal me je in vprašal: »Kdaj bova obesila tvojo?« Po vseh teh letih poti, ljudi in zgodb je bilo to vprašanje skoraj logično. Kot da ti nekdo pove, da si iz obiskovalca postal del prostora. Da si tudi sam že »za na steno«.
Pudding Shop je dodatno prepoznavnost pridobil po filmu Midnight Express iz leta 1978, vendar film prikazuje le del resničnosti. Prava vrednost tega prostora je v njegovi vlogi stičišča ljudi, poti in zgodb. Danes na oglasni deski ni več sporočil za Kabul ali Katmandu, duh prostora pa ostaja enak – še vedno je to prostor srečevanja.
Ko boste naslednjič v Istanbulu, si vzemite čas in stopite tudi tja. Ne zaradi hrane ali slavnega imena, temveč zaradi občutka, da obstajajo kraji, kjer se mesto ne meri v znamenitostih, ampak v zgodbah, ki jih nosijo ljudje. Pudding Shop je eden izmed takšnih krajev.
