Sultanat Oman, lepotica Arabskega polotoka
Sultanat Oman je ena izmed najbolj prijaznih in slikovitih dežel na Arabskem polotoku. Je druga največja država na Arabskem polotoku, takoj za Savdsko Arabijo in se ponaša z izjemno strateško lokacijo tik ob pomembnih pomorskih poteh. Za mnoge predstavljajo arabske države en velik peskovnik, a Oman ni samo neskončna puščava – Oman je tudi dežela prelepih gorá, globokih sotesk in kanjonov, rodovitnih dolin in oaz, dih jemajočih noskončno dolgih belih peščenih plaž, drugačnosti in tradicije. Pokrajine, ob katerih resnično ostanemo brez besed. Oman, kjer je lepota doma.
Sultanova prestolnica
Muškat velja za eno največjih in najbolj urejenih prestolnic v arabskem svetu. Njegova lega v objemu gora, na katerih še danes botrujejo obzidje in stare utrdbe, je naravnost čudovita. Mesto se ponaša z bogato preteklostjo, saj prve omembe segajo že v sedmo tisočletje pred našim štetjem. Zaradi njegove strateške lege ga je omenjal že Ptolemej, kasneje so si mesto nadvse želeli osvojiti Perzijci, pa Abasidi iz Bagdada, ter tudi Evropejci – Portugalci, še kasneje pa turški Otomani.
Srce mesta je stari Muškat, prvotno naselje, do kamor je bilo še ne tako dolgo nazaj možno priti samo po morju ali pa čez visoke, močno zastražene hribe. Tu stojijo najstarejše stavbe v mestu, danes sicer v celoti prenovljene, a prvotno zgrajene v zgodnjem devetnajstem stoletju. Poleg mnogih ministrstev in vladnih poslopij stoji tu tudi sultanova palača Al Alam, ki danes velja za politični center Sultanata. Muttrah je star trgovski in pristaniški center, kjer se nahaja tudi največja omanska tržnica.
V novem, modernem delu mesta se bohoti ena največjih mošej na svetu. Imenuje se mošeja Sultana Qaboosa, naročnik gradnje je bil kar sam sultan, ki jo je podaril ljudstvu za svojo 30. obletnico vladanja. Lep primerek moderne islamske arhitekture in vsekakor vredna ogleda. Glavno molilno dvorano krasi druga največja preproga na svetu, ki so jo pripeljali iz iranske province Korasan, kjer jo je tkalo kar 600 žensk polna 4 leta. Kot da to ne bi bilo dovolj, je sultan dodal poleg več manjših še enega največjih lestencev na svetu, ki so vsi izdelani iz kristalov Swarovsky. Ne tako daleč stran je postavil še eno mojstrovino, ki je še danes izjemno nenavadna za arabski svet. Ker je velik ljubitelj klasične glasbe in umetnosti, je naročil izgradnjo Kraljeve operne hiše, pravi center glasbene umetnosti in kulture, ki z vsakim letom privablja vedno več umetnikov in glasbenikov.
Nizwa – dragulj Islama
Oman je bil ena izmed prvih dežel, ki je v začetku sedmega stoletja še za časa Prerokovega življenja sprejela novo prihajajočo, monoteistično vero – islam. Zacvetela je šola Ibadijev, ki je do danes uspela preživeti samo v Omanu. To je bilo tudi obdobje, ko je bil Oman razdeljen na obalni ter notranji del. Prestolnica notranjega dela je bila Nizwa, ki je veljala kot pomembno trgovsko križišče ob vznožju gorovja Hajar, kasneje pa postane še središče omanskega imamata ter center učenosti in umetnosti.
Staro mestno jedro in njegova mogočna trdnjava danes predstavljata tradicionalno Nizwo. Zagotovo najbolj zanimiv del mesta je stari suk – tržnica, kjer se lahko še danes pomerimo v barantanju pri nakupu cenjenega omanskega kadila, tradicionalnih omanskih nožev, arabskih parfumov, srebra in začimb, tekstila in arabskih rut. Danes velja Nizwa za središče proizvodnje omanskih datljev.
Nedaleč stran od Nizwe nas odlična cesta odpelje v visokogorje, proti najvišji omanski gori Jebel Shams (Sončeva gora). Sprehod nad kanjonom Wadi an Nakhar, ki se spušča neverjetnih tisoč metrov globoko, je zagotovo nekaj, kar se ne sme izpustiti v Omanu!
Neskončna puščava Wahiba
Po Omanu je najlepše potovati s terenskimi vozili, saj nam to da možnost, da si pogledamo prav vse skrite in težko dostopne predele Omana. In če se zapeljemo še naravnost v puščavo, je taka vožnja vse drugo, kot pa dolgočasna. Vožnje po puščavi in njenem mehkem puščavskem pesku so nekaj najlepšega. Na prvi pogled negostoljubno okolje je puščava dom ponosnemu, samozavestnemu in karizmatičnemu nomadskemu ljudstvu Bedu. So lastniki velikih čred kamel in koz in še vedno živijo v plemenski skupnosti, katero vodi šejk. A vseeno, danes že govorimo o modernih beduinih z velikimi pol-tovornjaki, ki jim pomagajo seliti živali na drug konec puščave za pašo. Skoraj vsaka družina pa ima tudi že svoj generator, cisterno za vodo in televizijo. No, njihov način življenja pa je še vedno enak in s tem tudi njihova izjemna gostoljubnost in obvezen sladek čaj ali kava, s katero pogostijo prav vsakega obiskovalca. Puščava Wahiba se vsakomur zagotovo globoko vtisne v spomin.
Dom legendarnega Sinbada Pomorščaka
Zanimiv postanek je tudi vzhodna omanska obala, še posebej pristaniško mesto Sur. Pravijo, da naj bi bilo mesto Sur dom legendarnega Sinbada Pomorščaka. Mesto je že v šestem stoletju postalo izjemno pomembno trgovsko središče, saj so veliko trgovali z vzhodno Afriko. Njegov stari del mesta še danes tvorijo ozke srednjeveške ulice ter dve trdnjavi, ki sta in še vedno služita za smerokaz ladjam, ki tu in tam še vedno zaplujejo v staro pristanišče. Kasneje je v devetnajstem stoletju trgovina med Omanom in Zanzibarjem dosegla svoj vrhunec. Sicer je slava mesta Sur do danes že precej zbledela, a še vedno se v mestu nahaja ena redkih izdelovalnic dov-ov – arabskih plovil z jadri. V njej danes, večinoma Indijci, izdelujejo lesene ladje za bogate arabske naročnike iz različnih koncev Arabskega polotoka.
Ras al Jinz
Od Ras al Jinza, najbolj vzhodne točke Arabskega polotoka in Omana, se proti jugu vleče prav posebna zaščitena peščena obala. Na ta kraj prihajajo velike morske karete odlagat svoja jajca. Letno tu gnezdi kar dvajset tisoč, večinoma zelenih morskih želv, ki spadajo v ogroženo vrsto. Najlepše je obiskati zaščiteno plažo Ras al Jinza ponoči, saj je to pravi čas, ko imamo največjo možnost, da si lahko pobliže ogledamo želve pri odlaganju jajc. Želva v povprečju odloži na obali približno 120 jajc, in čez dober mesec dozori čas, ko bodo nove, male želvice zapustile varno zavetje in se zapodile v svoj dom, morje. Le redkim pa uspe zaplavati in odplavati na drugi konec Indijskega oceana ali celo do Avstralije. Večino bo na poti prestregla cela vrsta plenilcev. In tisto kar je najbolj zanimivo, je to, da se bodo preživele želve po nekajletnem vandranju po svetu znova vrnile prav na to isto obalo in izlegle novo generacijo želv.
Oman – dežela kadil
Tudi skrajno južna provinca Dhofar ima veliko za pokazati. Salalah je drugo največje omansko mesto, pa čeprav ima samo okoli dvesto tisoč prebivalcev. Mestna lokacija je izjemna – na eni strani mogočno Dhofarsko gorovje, na drugi pa toplo Arabsko morje. Bivša omanska prestolnica se ponaša z zelo bogato zgodovino, čudovitimi zgradbami ter možnostmi dobrih nakupov. Salalah imenujejo tudi arabska prestolnica parfumov, prav zaradi gojenja dreves kadil. V bližini se nahaja nekdaj slovito mesto Sumharam, ki je v preteklosti veljalo za največje in najbolj vzhodno pristaniško mesto južne Arabije na stari trgovski poti kadil. Od tu so z mogočnimi ladjami prevažali ogromne količine kadil v Indijo in celo na daljno Kitajsko. Trgovska pot kadil je ena najstarejših in najpomembnejših cest na svetu. Včasih je bila velika tekmica slavni Svileni cesti, sploh v času, ko je skrivnostna moč kadila dosegla svoj vrhunec v veličastnosti in prometu. Pot kadil je tudi pot po kateri je potovala kraljica Sheba, ko je obiskala velikega kralja Salomona. Mreža cest je predstavljala pravo križišče trgovanja med indijskimi, arabskimi, afriškimi in vzhodno azijskimi dobrinami.
Najbolj blagovno donosni dobrini sta bili smoli dreves vrst Commiphora (mira) in Boswellia (frankincense, kadilo), ki rasteta le na južnih obalah Arabije in severnih obalah Afriškega roga. Obe smoli sta se posušeni uporabljali kot kadilo v različne namene. Kadila so bila zelo iskana in cenjena, predvsem zaradi prijetnega vonja in ritualne vrednosti pri mnogih kulturah. Najbolj razširjena uporaba kadila je bila povezana z verskimi rituali. Na primer, Sumeri so z zažiganjem kadil pomirjali svoje bogove, stari Egipčani so olja kadil uporabljali za odišavljanje kraljevih mumij, za razkužilo in za verska žrtvovanja, kralj Salomon naj bi imel svoje ležišče odišavljeno s kadilom, v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu so ga uporabljali za odganjanje mrčesa in osveževanje zraka. Za kadila se je v takratnem času verjelo tudi, da imajo zdravilne učinke, a največjega je doseglo pri antiseptičnem delovanju in so bila pomembna pri starodavni medicini širom po Mezopotamiji, Egiptu in sredozemski Evropi. Pravijo, da je danes najbolj cenjeno prav omansko kadilo, ki velja za najbolj kvalitetnega na svetu. Zanje je v svetu še kar precej povpraševanja. Spomin na nekdaj cvetočo trgovino s kadili je v Omanu še živ.
Še ne štirideset let nazaj sta bili v Omanu edini obliki prevoza osel in kamela. Cest, razen nekaj kilometrov makadamske ceste, praktično ni bilo. A s prihodom izjemno karizmatičnega voditelja sultana Qaboosa bin Saida se dežela razvija z neustavljivo hitrostjo. V času njegovega vladanja se je Oman odprl tudi za tuje obiskovalce, kar je bilo prej skoraj nemogoče. Pozni razvoj pa je seveda pomagal ohraniti tradicijo lepega Omana, na katero so njegovi prebivalci izjemno ponosni.
Oman je dežela v počasnem razvoju, ki se trudi obdržati svojo bogato tradicijo in se hkrati čim bolj približati modernemu svetu. Zaenkrat jim to odlično uspeva. Naj traja čim dlje.
Tekst in fotografije: Marijana Panić