Piše: Katarina Nagode – ga. Vrana
Za študijsko potovanje sem se odločila, ker mi je predstavljalo izziv: kako postati vodja, kateremu bi tudi sama sledila.
Med potovanjem sem kar pozabila na namen svoje prijave. Preprosto sem se prepustila toku potovanja in plavala z njim. Bilo je zelo intenzivno, za vse udeležene, tudi za tiste, ki smo se odločili iti poleg zgolj kot sopotniki in ne kot bodoči vodniki. Bili smo skupina, močna skupina, katere cilj je bil vzajemen. Zgodila se je rast posameznika skozi skupino in rast skupine skozi posameznika.
Opazovanje, spremljanje in iskreno podpiranje bodočih vodnikov, ki so bili v procesu rasti, me je neskončno navdihovalo in polnilo. Videla sem njihov trud, željo, voljo in borbo, ki so jo bili sami s seboj. Zidovi so padali, meje so se premikale, tako zunaj nas, ko smo se fizično premikali skozi Turčijo, kot tudi znotraj nas. Nevidne silnice, ki so se širile znotraj nas, so bile na trenutke vidne navzven, tudi nam, ki smo le opazovali.
Prve dni je bil strah pred javnim nastopom na avtobusu otipljiv, prežemal je zrak, ki smo ga dihali. Po nekaj dneh pa se je ozračje začelo jasniti, v govoru se je začel prepoznavati žar, glasovi so postali mirnejši, pojavil se je glas iz globine. Struktura je postala vidnejša in namen jasen. Kar naenkrat mi misli niso več tavale in z lahkoto sem sledila vodniškemu glasu, zgodovini in zgodbi, ki so jo pripovedovali. Postajalo je lahkotno. Razprla so se krila in poleteli smo z njimi.
Študijska tura je name naredila močan vtis. Ne morem reči, da sem šla skozi enak proces, kot so šli bodoči vodniki. Pravzaprav je šel vsak skozi svojega, kar je bil tudi namen. Pa vendar se mi je zdelo, da sem s tem, ko sem čutila njihove notranje boje, njihova premikanja lastnih barier, čutila tudi lastne strahove in postavljene obrambne zidove, ki so odslužili svojemu namenu. S tem, ko sem si dovolila vse to čutiti, si pogledati vase, v lastne strahove, ki me držijo na mestu, s katerega bi tako rada naredila korak naprej, pa ga še ne zmorem.
Nisem želela zbežati od občutkov, ampak sem se ustavila v njih. Pogledala sem, kaj imam, kaj želim obdržati in kaj spustiti in predvsem na katerem od orodij želim graditi, da bom lahko naredila ta tako željeni korak naprej. Ni dovolj namreč, da le porušimo obrambne zidove, pač pa je nujno zgraditi nove, zdrave temelje, strukturo, ki služi nam in našemu namenu. S tem, ko sem tako srčno navijala za njih, sem v resnici delala prostor novemu v sebi, spremembi, katere se veselim in se je bojim hkrati. Torej lahko rečem, da sem skupaj z njihovim procesom rastla tudi jaz, na svoj način.
Začela sem prepoznavati, kaj pri določenem nastopu manjka oziroma, kaj je tisto dobro. Dobra predavanja sem namreč vedno znala razbrati, nisem pa znala točno definirati, kaj je tisto, kar mi je bilo všeč. Vedno sem rekla, da je dobro predavanje takrat, kadar pride iz srca. To že, ampak, kako zelo pomembna je struktura in kaj se zgodi, če je ni! Žara ne more biti, če strukture ni, saj se ti hkrati, ko gradiš, vse skupaj že ruši, izgubiš se nekje vmes. Zdaj lahko jasno razločim, imam orodje, ki mi omogoča priti do tega, da predam vsebino na tak način, kot si jo zamislim, da obdržim rdečo nit skozi celotno predavanje. To orodje mi služi na vseh področjih v življenju, saj je komunikacija ključ do odnosa.
Oskar pravi, da povedati na glas ni enako, kot zapisati na papir, kajti ko so besede zapisane, se prizemljijo in ne obvisijo v zraku. Zame je to zelo pomembno, saj če želim sedaj vso to pridobljeno znanje uporabiti v svojem vsakdanu, je proces zapisa lastnih misli še kako pomemben.
Hvaležna sem, da sem se odločila za takšno potovanje. Hvaležna sem celotni barviti skupini našega živalskega kraljestva. Počutila sem se zelo lepo z vami in v veselje mi je bilo poslušati vaša predavanja in videti vaš napredek. Želim vam uspešno vodniško pot. Hvaležna za nova poznanstva in prijateljstva. Uživala sem. Resnično sem uživala.
Vsako potovanje navzven je potovanje navznoter. Koliko sebe upamo dati drugim je odvisno od tega koliko upamo vzeti od drugega in biti v tej izmenjavi prisoten tukaj in zdaj. Jaz lahko rečem, da sem bogatejša in to notranje bogastvo vpliva na način, kako živim svoje vsakdanje življenje.
Vtisi iz preteklih vodniških potovanj in izobraževanj
