Kako smo se letos »mučili« z vodniškimi kandidati po čudoviti zahodni Turčiji in tudi – kaj vse ta čaroben kotiček sveta nudi radovednemu opazovalcu!!!

Petek zvečer in mi se odpravljamo na letališče. Polnočno letalo nas že čaka. Najprej so tu vse formalnosti, prvi stik s sopotniki in prva navodila. Ni mi še povsem jasno, za kaj se sploh gre. Razpoloženje je dobro, energija je v zraku. Eno leto je minilo od prejšnje študijske in tokrat vso stvar doživljam drugače. Komaj čakam, da grem… Zadnji tedni so bili naporni… Tukaj še ne vem, kaj nas čaka, a napor je tekom študijske dobil drugačen prizvok! Čaka nas devet celih skupnih dni potepanja po Turčiji in vsak dan ima svojo zgodbo, svoje sporočilo… Še ne vemo točno, kaj nas čaka…

Zgodnje jutranji pristanek in vožnja proti Bursi čez nočni Carigrad. Čarobno je… Hkrati pridejo navodila in napotki. Nova imena, stara prepovedana. Obstaja samo tukaj in zdaj. Ni preteklosti, ni prihodnosti. Samo Turčija je. In le o njej lahko teče beseda. Pademo noter in nove zadeve nam ne pustijo spati. Ne mine nekaj ur, ko je Bursa že pred nami in zapeljemo v Zeleno mesto ter na prvi jutranji turški čaj in burek. V čajnici sledijo nova navodila. Razdelili se bomo v skupine in tako pomagali vodniku dneva. Vsak ima neko vlogo prav vsak dan. Zmeda in kaos, iskanje… Še zmeraj mi ni vse jasno… Čaj se pa prlieže, burek še bolj. Zgodnji gostje čajnice nas opazujejo in si najbrž mislijo vse sorte. Mi pa zagnani in v svojih nalogah naprej v nov dan. Prva predavanja so tu in že se odpravimo na oglede vedno lepe Zelene Burse.

Popoldne začne deževat in sledi kosilo v zakotnem kraju. Pide so odlične, ajran še bolj. Napolnimo lokanto do zadnjega in si povrnemo moči. Siesta na avtobusu in za njo se prikaže sonček. Ustavimo se v prvem kraju in poiščemo čajnico. Sonce sije na z dežjem oprane ulice in v vasi se kar dogaja. Od vsepovsod prihajajo ljudje na glavni trg. Prijazni možje nam takoj prinesejo mizo ven in stole, potem pa se začne. Ljudje se zbirajo okrog nas in na opazujejo. Zanimivi smo jim… Smo malce drugačni. In najbrž redki tuji gostje v tej čajnici. Okrog nas se nabere za cel krog ljudi, samo moških in nas gledajo. Radi se slikajo in nasmehnejo. Prijetno je. Pristno, drugače. Da bi izkoristili sonce in nekaj toplote, se ustavimo v majhni vasi in se odpravimo na potep. Outdoor ekipa skrbimo, da vse poteka kot mora. Čez drn in strn, čez potoke in skozi trnje se prebijamo naprej in iščemo pot. Nekaj časa zgleda, kot da smo zgubljeni. A nazadnje najdemo pot. Pot je vedno tam… Večerja v Bergami in evalvacije v hotelu. Ogledalo… Rezime dneva. Pozno v noč se pripravljamo na naslednji dan in nekaj uric spanja je skoraj premalo… Kajti tu je že jutranja telovadba, ki da energijo in moč za nov potovalni dan!

Drugi dan sem si zapomnila po dežju in mokroti. Najbolj pa po mokrih nogavicah. Nihče ni pričakoval toliko dežja. In vzel rezervnih nogavic (oz. zoken, kot se jih je rado prijelo ime)… Občutek je bil dokaj zoprn. Povsod vse mokro. In ni šlo nič na bolje… Kljub temu pa veličastni ogledi, ki so pustili vtis. Najbolj Sard, ki je nekaj posebnega in skoraj brez obiskovalcev… Ob reki, v kateri se je okopal Midas, da bi spral svojo zlato željo in ki od tedaj nosi zlato, smo se popeljali do mogočnega templja. Artemidin hram, ki ni samo to ampak še mnogo več… Ob pesmi dežja smo poslušali zanimivosti sinagoge in gimnazije in se po mokri cesti sprehodili do avtobusa. O ti odrešilna bencinska črpalka s prigrizki, ki so vrnili upanje… Vožnja v Pamukkale in burna debata o judih. Vsak ima svoje mnenje in izkušnje… Večer ob ognju v hotelski sprejemnici in sušenje mokrih zoken. O kakšno olajšanje. Majhne stvari postanejo pomembne. Res je, da nam manjka spanja, a hkrati stvari doživljamo drugače. Večer se zavleče v prehitro noč…

Naslednji dan je spet drugačen. Zgodnji jutranji sprehod čez bele ponvice in ogled starega antičnega mesta. Na bazen s šampanjsko vodo smo lahko le vrgli oko, kajti časa ni bilo in že tako smo zaostajali… Jutranja svetloba je bila fantastična. Zajtrk smo si več kot zaslužili in že nas je pot priganjala. Naprej in proti obali. V najlepše ohranjeno antično mesto. Vožnja med figovimi nasadi in sadnimi drevesi… Vedno nižje, vedno bolj proti morju. Zrak je postajal drugačen, toplejši! Že so se pred nami pojavili prvi ostanki mesta, ki nosi enako ime kot najbolj znano Turško pivo. Pokrivala na glavo, plastenko vode v roko in že se sprehajamo po ulicah, kjer so hodili že tako dolgo časa nazaj… Mesto me vsakič očara in vedno se najde kakšna malenkost, ki popestri ogled. Toplo je in sonce močno sije… Težko si je predstavljati, da je bilo mesto nekoč pristanišče. Mali Meander je kriv, da je morje zdaj tako daleč… Že drugič na naši poti smo pred Artemidinim svetiščem. Bila je pomembna boginja v Anatoliji. Kajti leta so naredila svoje in Artemida se je zlila s Kybele, starodavno boginjo plodnosti in rodovitnosti. Eno od sedmih čudes antičnega sveta, njej posvečen tempelj, je stal prav na rodovitnih tleh blizu Efesa. Danes je moč videti le še en sam steber. A mesto buri duhove in nekaj je tam… Mošeja v Seljuku naredi očara in pusti vtis 

Čudna so pota… In mi dobimo prosto popoldne v letoviškem mestu Kushadasiju. Po kosilu in nargili je treba nazaj v hotel na hribu. Avtobus naj bi nas čakal ob osmih zvečer. Prišlo je do nesporazuma, zato se vsi napokamo v dolmuš in prijazen voznik nas zloži tik pred našim hotelom. Izkaže se, da hotel ni tako blizu in je treba še kar nekaj časa peš. Prišli smo pa le. Večer se spet zavleče v noč, ki je tokrat zelo mrzla in svetla. Polna luna sije z vso močjo in me pusti nenaspano. Tema je še, ko odrinemo od hotela in se odpravimo v Priene. Četrti dan je in smo že malce utrujeni. A skupinska moč daje energijo in vleče naprej. Z zanosom in voljo. Intendantska ekipa nam pripravi najboljši zajtrk v čajnici, ki skupaj s čajem prežene zaspanost in povleče naprej. Neverjetno, kako je skupinska moč velika. Že se sprehajamo po Prienah in odkrivamo malenkosti, občudujemo razgled na dolino pod mestom in uživamo v kratki gledališki predstavi. Smeh in sproščenost… Dež nas prežene po poti naprej. Močna turška kava požene kri po žilah in že prečkamo veliki Meander, prav tisti, ki je dal ime za meander. Tu je še eno antično mesto. Nekoč obmorsko pristanišče. Danes le ostanki. Kosilo imamo v Didimah in po siesti se zbudimo v pravljičnem svetu…

Zame gotovo višek potovanja, ta popoldanski sprehod čez balvane. Pravljična vasica in nad njo se vzpenja pravljični svet, ki ga je ustvarila narava. Sprehod prebudi in poslušamo predavanja v najlepšem okolju. Neopisljivo… Med velikimi skalami tu in tam odkriješ polno belih cvetlic. Nekje teče potok in ustvarja zvok za meditacijo. Kot da ne bi bili na zemlji. Ko je vse že tako lepo, pa dosežemo samostan. Pravljica je tu popolna. Zgrajen po balvanih, na najlepši možni lokaciji… Razgled je fantastičen. Za ovinkom je balvan – kapelica… Freske so še zmeraj lepo ohranjene. Predstavljam si, kako so tukaj nekoč živeli… Sonce gre počasi navzdol in prav tako tudi mi.

To pa je popolnoma druga zgodba. Balvani so povsod in pot moraš iskati sam. Lažje gre, ker smo skupina. In si pomagamo, pazimo drug na drugega, se vzpodbujamo. Pot je včasih lažja, včasih težja. Malce drsi in roke so kmalu popraskane. Ponekod je treba po vseh štirih, drugod postrani… Misli ne uhajajo nikamor. Tu deluje samo telo. Razmišljanje, ali bomo prišli dol in še za časa svetlobe… Svetloba počasi uhaja. Slike so vedno lepše. Jezero se svetlika tam daleč… Prebijamo se čez drn in strn in skupinska moč je tista, ki nas pripelje na varno. Nogavice so ponovno mokre, ko čofotamo po lužah, ker je to pač edini prehod. Veseli in srečni, ker smo prispeli. In navdušeni nad pohodom. Čeprav je vsakdo pomislil na marsikaj. A zdaj je to samo še lep spomin. In morda najmočnejše doživetje… Sigurno ga ne bom pozabila. Najbolj zaradi odkritih skritih kotičkov… Zaradi pravljice, ki obstaja. Tam nekje med balvani, do kamor pelje več poti. In vse so prave. Treba jih je le najti…

Večerja je bila še kako odlična in se je najbolj prilegla. Čaj nas je ohranil pri življenju za še eno predavanje v zakajeni čajnici že dokaj pozno zvečer. Da ne bi bilo prelepo, nas ni čakal hotel, ampak avtobus in nočna vožnja še bliže morju. Ne vem, če sem že kdaj prej tako dobro spala na avtobusu. In tako dolgo. In se zjutraj zbudila v drugem svetu, kjer mi ni bilo jasno prav nič. Iz lepih sanj v realnost narave. Jutranja budnica in mrzla voda. Potem pa odličen improviziran zajtrk. Svež sir, olive, kumare, paradižnik, paprika… Kaj je še lahko boljšega… Čas je priganjal in že smo se odpravili po poti naprej in navzgor. Tukaj, kjer so nekoč hodili že likijci, smo se znašli mi, še malce v drugem svetu, zdaj ob morju in svežem zraku in na poti naprej… Prvi pogledi so zbudili in prebudili želje… Prekrasna modra barva in skriti zalivi. Pa tudi svetilnik in postanek in turške boljne ladje sredi morja… Sonček in senčka… Vztrajanje na poti naprej. Čeprav sem imela včasih občutek, da gre samo navzgor! A postanki! Sredi nič, nobenih motenj, nobenih glasov, samo pravljica… In zanimive zgodbe… Tisti še kako dobri oreščki! Piškoti, fige… Vsaka energija je prišla še kako prav. Pozno popoldne smo zagledali naš cilj in trud je bil poplačan. Razbolele noge so se masirale na kamnih in v morju, kar vriskali smo in se veselili nove zmage. Še večja zmaga je bila večerja, malo kasneje. Še prej pa…

Se ekipa štirih zanesenjakov odpravi na večerni tek po Olymposu. Tu smo namreč prebivali ta večer in to noč. Po več urnem trekingu čez drn in strn še tečt. In to v hrib! Kdo bi pomislil, da smo popolnoma nori. A se je prileglo in občutek je bil še boljši. In razbolele mišice so se pretegnile. In večerja je bila še mnogo boljša! Vse je bilo fantastično. In pa večerno nebo, zvezdice in ta čisti zrak lepe doline med strmimi vrhovi. Noč v lesenih hiškah je bila pravi balzam za dušo. Topel tuš, ki še nikoli ni bil boljši, tople odeje in spali bi lahko najbrž kar cel dan! A rana ura je zlata ura in tu je bil že nov dan. Še niti ne zajtrk, ko smo že hiteli na jutranji sprehod. Kot marsikatera druga beseda, je tudi beseda jutranji sprehod dobila povsem drug pomen!

Zagrizli smo v bližnji hrib. Semrin dag, kot se je izkazalo kasneje. Poti se sicer ni videlo, a je bila tam. Čez kot nož ostre skale, skozi trnje, a pogumno in z veliko volje smo se prebili na vrh, na prelep razgled in prečudovit zrak, toplo sonce. Trud je bil poplačan. Za vzpon. A želodci so že začeli kruliti. Pot nazaj pa še zmeraj nekje pred nami, dolga in še neodkrita. Tako so se bratsko delile rozine, fige, pistacije… Kar je kdo pač imel. In že smo šli naprej! Pot navzdol je bila še bolj trnova. In je poglobila bojne rane od prej. Zarezala nove… počutila sem se kot otrok. Ko smo raziskovali bližnji gozd in nikoli nisi vedel, kaj je za ovinkom… In našel zanimive reči. Pesem je odzvanjala in opogumljala. Delili smo zadnje kaplje pitne vode. Potem pa se je prikazala odrešitev. Le še zadnjih nekaj trnov in skal in smo tam. Po več kot sedmih urah hoje smo dosegli cilj. Ta je bil tako fantastičen, kot še nikoli prej. Lačni kot le kaj smo zagrizli v sveže pripravljen zajtrk od zjutraj… Smo ga namreč zgrešili… Teknil je. Semrin dag pa je ostal naš. In naša pot je nekaj posebnega. Zato, ker je naša skupna… In smo se priborili do konca… Nekaj počitka in vročih čajev za dušo in že gremo naprej…

Namreč ob morju je mesto, staro antično piratsko mesto… Ga je treba pogledat in raziskat! Vmes še pobrat kakšno pomarančo na tleh… Odlične so, tele turške pomaranče. Lepo jih je gledati, kako rastejo na drevesih! Zvečer se odpeljemo na večerjo. Ta preseže prav vsa pričakovanja! Tako dobre večerje že dolgo nisem imela. Tudi družba je super in gostoljubje se vidi povsod! Počutim se domače in prijetno… Odlična turška hrana in velik kozarec ajrana… Vse to pomiri našo dušo in telo in nabere se energija za naprej! Vozimo se ob obali proti turistični Antalji, ki je v tem času drugačna. Prazna. in zelo simpatična. Še bolj pa vrt ob eni od starih hiš, kjer srkamo polnočni čaj in puhamo nargile. Noč bo ponovno na avtobusu. in ponovno se izkaže, da je to ena daljših noči! Zjutraj se zbudimo v povsem drugi deželi… Sprememba je neverjetna.

Pokrajina se spremeni in je popolnoma ravna. Na desni strani uzrem Hasana. Osrednja Anatolija in veličasten vulkan, ki je pomagal ustvariti deželo, kamor smo namenjeni. Noč je bila spet kar dolga. Prijetnih šest ur spanja, kar je že pravi luksuz. Čorba za zajtrk povrne moči in z zanimanjem čakamo nadaljevanje… Vasica, kjer se je ustavil čas, nas pričaka z jutranjimi barvami. Prve pravljične oblike in mraz… Dvignili smo se na prbl. 1000m, vse od morja. Prijazni domačini nas pozdravljajo in se smehljajo. Mlada ženska z otrokom pove, da živijo prav tako kot nekoč. Z živalmi, v preprostih hišah. V pravljičnih stožcih pa so skladišča. Sprehod nas malo pogreje in že se vozimo naprej. Postanek vsakih nekaj minut. Vse je lepo, vse je zanimivo, drugače… Le kako je nastala ta prelepa dežela. Vprašanje, ki marsikomu ni ušlo iz glave vse potovanje! Dolina angelov je tokrat povsem prazna. Sami raziskujemo male cerkvice in hodimo ob vodi. Res je angelsko. Barve so popolne in se kar prelivajo. Kot nalašč je na sredi doline čajnica. Na lesenih štorih in ob šumenju reke majhna žlička ponovno meša tekočino barve zajčje krvi v steklenem kozarčku. Poslušamo predavanja in misli se umirijo. Lepo je… Kapadokija, tukaj smo.

Iz doline nas pot pelje v notranjost in v mesto, kjer obstajata v bistvu dva mesta. Eno je spodaj, pod zemljo. Drugo pa zdaj raste nad zemljo. Tisto pod zemljo je neverjetno. Vživim se v čas, ko so tukaj živeli ljudje. Gotovo ni bilo ravno prijetno. A bili so na varnem, kar je pomembnejše. Zunanja svetloba skoraj osvetli, ko pridemo ven. Utrujeni, a navdušeni… V drugih vidimo sebe… A zvezdice vlečejo naprej! Hočemo, želimo, vztrajamo! Kljub temu, da se včasih oči malce zapirajo, nihče ne obupa! Čuti se močna energija skupine, ki ve, kaj hoče. Kot v pravljici je, ko priplezamo na vrh naravne trdnjave! Na vrhu pa veter in mraz. A je tako lepo. In še lepša je čajnica v stožcu, kjer zaključujemo naporen dan! Topel čaj, predavanja, evalvacije. Z zanimanjem poslušamo. Okolje je najboljše. Majhna izbica, izdolbena iz tufa in prav vsi smo tam. Ko stopimo ven sonce zamenjajo zvezdice… In namesto avtobusa je tu hotel. In mi se še zmeraj ne damo in poklepetamo ob nargili in toplem salepu… Večerj je umirjen in sproščen. Priprava na naslednji dan…

Naslednji dan prinese spet nekaj novega. Mesečevo pokrajino v snegu! Jutranja telovadba tako kar v hotelu in po zajtrku že gazimo sneg po oblikah kamelje doline. Lepo je, umirjeno, sproščeno. Sneg pomirja! Ampak oblačila so ponovno mokra! In oči postanejo zaspane. A se vedno znova zbudijo. Vztrajajo. Po siesti nepozaben pogled na doline z vrha in ponovno čaj v naši čajnici v stožcu zdaj smo že njihovi. Poznajo nas in tako poleg čaja dobimo še pistacije. Spet je tako lepo in prijetno! Vse uredimo tukaj, ker se nam nikamor ne mudi. A večer je hitro tu in treba se je urediti za turški večer. Ples, dobra hrana in pijača, turški temperament! Vsi plešemo in se veselimo. Nihče se niti ne spomni, da je utrujen ali zaspan! Šele potem, ko je treba ven… In ko se zavemo, da nas čaka še en dan. En bolj napornih dni… Zadnji dan. Dan, ki lahko marsikaj spremeni.

Zgodnja je bila ura, ko smo zapustili pravljično deželo in odšli realnosti naproti. Splet dogodkov in naključij je povzročil, da se je zgodilo marsikaj zanimivega. Najprej mavzolej še enega velikega mistika, ki je bil zame pravo odkritje! Mraz je spet rezal v kosti. Potem mošeja v mestu, ki sploh ni bilo na programu. Ta mošeja je bila res nekaj posebnega. Neverjetna energija notri in toplina. Posebno vzdušje, ki ga je težko opisat. Zanimiva arhitektura in preproge, ki kar vlečejo k sebi… Morda je bila samo utrujenost in je toplina prijetnega prostora ponujala zavetje. Ampak mislim, da je bilo mnogo več. Nekaj tam je in je nekaj posebnega. Dali smo intervjuje za lokalno televizijsko hišo in se potem zbasali v majhno čajnico ob mošeji. Očitno je bilo, da smo redki gostje v tem prijaznem popolnoma turškem mestu. A tako simpatično mesto… Pot nas je priganjala in treba je bilo naprej. Čas nam ni dopuščal ovinka v glavnem turškem mestu, zato smo jo mahnili naprej. Po neki čisto drugi cesti, saj smo zgrešili tisto pravo smer! Napaka je postala zabava in dosegli smo celo več kot 1500m visok prelaz in se lovili in kepali z novo zapadlim snegom… Še ena pravljica. Potem pa so moči počasi ugašale in kmalu je cel avtobus spal in tako je ostalo vse do stične točke našega potovanja, mesta na dveh kontinentih, Istanbula.

Zaključili smo našo pot v čajnici ob dišeči nargili in še zadnjem turškem čaju. Toliko vtisov in toliko doživetij, dogodkov. Nemogoče je bilo vse povedati na kratko in kar tam. Vse bo prišlo še za nami. Poveselimo se ob turškem Efesu in poslovimo. Jaz ostajam tukaj in vem, da jih bom kmalu pogrešala. Zjutraj ne bo budilke in skupnih zajtrkov. Ne bo skupine. A energija ostaja in daje moč za naprej. Življenje je lepo, mi pade na misel. Potovanje je bilo lepo. In besed kar ne zmanjka. Težko se je posloviti. Ko pa se je toliko zgodilo vsem nam na tej naši rahlo trnovi poti. A prišli smo na cilj z novimi spoznanji in močnejši za še eno pomembno izkušnjo. Moč in volja, vztrajnost… Vsak dan znova postane lepši! In nič več ni tako naporno, kot se zdi… Potovanje še zmeraj prihaja za mano in bo ostalo…

Suher

En komentar to “Študijska tura – Turčija 2009”

  1. bara pravi:

    Madona, Oskar, si si pa superge kupil – le kje so znani zokni in tw ??? A to z leti pride ?

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se