Piše: David Pele
Današnji svet ponuja popotniku nove in nove potovalne destinacije. Skoraj ni več koščka te Zemlje, kamor se ne bi mogli odpraviti. Pri tem so bile nekatere dežele turistično odkrite že pred nekaj desetletji, zato je o njih znanega zelo veliko; na drugi strani pa o nekaterih delih sveta vemo relativno malo. A ne glede na to dejstvo so se za vsako deželo uveljavila precej ustaljena prepričanja in predsodki, ki se popotniku razblinijo šele po lastnem raziskovanju in doživljanju zanj »novega« sveta.
Maroko je med sopotniki zelo priljubljena potovalna destinacija, saj ponuja spoznavanje kulturno in zgodovinsko zelo raznolike dežele, ki na vsakem koraku izraža številne očitne kontraste. Ob tem se najde tudi marsikaj, kar ruši obstoječe stereotipe, povezane s kulturo, gastronomijo, varnostjo, pokrajino ipd. Spodaj obravnavamo deset zelo pogostih.
1. Maroko je arabska država.
Prav gotovo je to pogosto prepričanje večine sopotnikov, ki pa se razblini že kaj hitro, ko zapustimo velika mesta in ko naročimo prvi krožnik hrane. Že res, da sta dve tretjini prebivalstva danes arabskega porekla, a v Maroku še vedno živi avtohtono prebivalstvo – Berberi, ki ohranjajo tudi svoje navade in kulturo, ki izvirajo iz davnih časov. Mnogi Berberi so bili v toku časa arabizirani, Arabci pa so mnoge pregnali v skrite doline gorovja Atlas, kjer so do danes ohranili svoj berberski značaj. Ob tem je potrebno poudariti, da v Maroku najdemo tudi potomce ljudi, katerih izvor je v Podsaharski Afriki in so se ob živahni čezsaharski trgovini v preteklosti naselili v južnem delu Maroka.
2. Hrana je podobna kot na Bližnjem vzhodu in v arabskem svetu.
Maroška kulinarika je tesno povezana z berbersko tradicijo. Arabski vpliv je bolj ali manj čutiti le pri uporabi začimb. Večina maroških jedi se imenuje tajine, kar je pravzaprav oznaka za koničasto oblikovano posodo, v kateri so jedi skuhane. Tajini so različnih vrst – od govejega s slivo, piščančjega z limono, zelenjavnega do raznovrstnih kombinacij mesa (goveje, piščančje, ovčje, kamelje) in zelenjave z najbolj pogosto žitarico v Maroku – kuskusom. Čeprav se ob pogledu na meni zdi vse zelo podobno, pa teden dni ni dovolj za pokušanje vseh možnih kombinacij.
3. Maroška pokrajina je sušna in puščavska.
Predstava o Severni Afriki je pogosto povezana s puščavo, kar sicer v splošnem drži, a Maroko je precejšnja posebnost. Velik del države prekriva gorovje Atlas, ki s svojimi vrhovi sega nad 4000 metrov visoko. Tako je obsežen gorski sistem odgovoren za velike količine padavin na zahodnih robovih in raznolike podnebne tipe. Velike količine vode, ki se stekajo iz osrčja Atlasa, omogočajo kmetovanje in ozelenjevanje puščavskega sveta, kar ustvarja izrazito mozaičen preplet oaz, puščavskih vrtov, trajnih nasadov in vmesnih suhih puščavskih predelov.
4. Južno od Atlasa je v puščavskem svetu poselitev zelo redka.
Prav zaradi velikih količin vode, ki z Atlasa pritekajo v puščavski svet na jugu Maroka, so ti kraji mnogo bolj poseljeni, kot bi lahko pričakovali. Nenazadnje je količina padavin tam le med 200 do 400 litrov na leto, a pritekajoča voda polni oaze in omogoča vzgojo kulturnih rastlin. Ob obsežnih oazah so nastala relativno velika mesta, ki se modernizirajo in krepijo. Dandanes se veliko vode črpa tudi iz vodonosnikov pod površjem.
5. Maroko je revna in nerazvita država.
Maroška mesta v zadnjem obdobju zelo hitro napredujejo – gradijo se moderne avenije, pojavljajo se veliki zeleni parki in rekreacijske površine, dediščina se intenzivno obnavlja, moderne soseske izpodrivajo stare medine. Stopnja urbanizacije je vse višja in že presega 60 %. Življenje je tako za številne zelo podobno zahodnemu načinu življenja. V državi sicer obstajajo ogromne socialno-ekonomske razlike med posameznimi družbenimi sloji, a revščina se je v zadnjih dveh desetletjih močno zmanjšala.
6. Maroške ženske imajo zakrit obraz in se v javnosti ne pojavljajo.
Čeprav je versko gledano Maroko homogena država (>99 % muslimanov), obstaja velika razlika med arabskimi in berberskimi ženskami. Slednje je bistveno lažje srečati tudi v javnosti, kjer si, še posebej pred turisti, rade zakrijejo obraz. Tudi njihova vloga znotraj družine je drugačna kot v arabskih družinah, saj skrbijo za otroke, gospodinjstvo, krmljenje živali in delajo tudi na poljih. V tradicionalnih berberskih vaseh so torej ženske veliko zunaj, njihovo prekrivanje obraza pa ni tako striktno. Obenem je velika razlika v nošenju hidžaba med podeželjem in mesti.
7. V državi govorijo le arabski jezik.
Maročani so pravi poligloti, saj mnogi govorijo vsaj 2 jezika, številni pa tudi več kot 3 jezike. Uradna jezika sta dva: standardni arabski in standardni berberski jezik. Skoraj vsi govorijo maroško arabščino, ki je nastala pod vplivi drugih jezikov, zato se nekoliko razlikuje od klasične arabščine. Več kot četrtina prebivalstva še vedno govori berberski jezik, ki se loči na tri narečja. Skoraj dve tretjini ljudi pa govori tudi francoski jezik, ki se je uveljavil v času francoskega protektorata. Zaradi turizma je razširjena tudi angleščina, do določene mere pa tudi španščina.
8. Maročani so poligamisti.
Država je v zadnjem obdobju močno uredila tudi področje družinskega zakonika in sprejela različne omejitve, ki so bolj po vzoru razvitega sveta kot religioznih tradicij. Poligamne poroke so tako v Maroku danes prepovedane, podobno velja tudi za nekoč zelo priljubljene prisilne poroke. V tradicionalnih vaseh so sicer t. i. dogovorjene poroke, pri čemer družina sinu predlaga bodočo nevesto, še vedno realnost.
9. Maroška arhitektura se je iz Maroka prenesla na Iberski polotok.
Današnja Španija in Maroko sta zgodovinsko zelo povezani regiji. To se predvsem izžareva prek arhitekture, ki še posebej v južnem delu Španije deluje precej neevropsko. Tipična maroška arhitektura pa se je pravzaprav razvila prav tam. Prve muslimanske dinastije so vladale na Iberskem polotoku že v 8. stoletju in ustvarile številne spomenike vse tja do konca 15. stoletja. Mnogi muslimani so bili v tem obdobju pregnani z območja današnje Španije, zato so se zatekli v Maroko, s seboj pa prinesli znanje iz t. i. andaluzijskih delavnic, ki so ga uporabili pri gradnji stavb v času poznega srednjega veka.
10. V Maroku si ogledamo veliko število mošej.
Kot je običajno v muslimanskih državah, sopotniki pričakujejo, da si bodo ogledali veliko število mošej. Ker je vstop nemuslimanov v mošeje v Maroku prepovedan, temu ni tako. Za obiskovalce so odprte le redke mošeje. Oglede izvajajo le v največji mošeji v državi (mošeja Hassana II.) v Casablanci in v mošeji Tinmal. A nič ne de – v Maroku je veliko biserov, ki jih z veseljem obiščemo.
Stereotipi ustvarjajo zavajajočo resničnost. Ustvarjamo jih ljudje. Radi bi verjeli, da so to le raznolike predstave, ki si jih vsak posameznik posebej ustvari, a pogosto gre tudi za manipulacije. V informacijski dobi, v kateri živimo, smo obdani s kopico informacij, ki jih moramo na pravi način reciklirati ali pa, še bolje, doživeti in preveriti na licu mesta. Zato vabljeni v Maroko! 😊
