Piše: vodnica Ajda Šter
Vse se začne na planetu Malega Princa
Saj poznate zgodbo o tistem dečku, ki je živel na majhnem planetu nekje v vesolju in je lahko užival v toliko sončnih zahodih na dan, 
kolikor je sam želel. Živel je skupaj z ošabno, a prelepo vrtnico in majhnim backom. Njegovi dnevi so bili polni različnih opravkov, med katerimi je bilo tudi izkopavanje mladih kruhovcev. Kruhovec namreč izjemno hitro raste in če ga pozabiš izkopati, zraste v ogromno drevo z debelimi koreninami. Le nekaj takih dreves bi se zaraslo na planetu Malega Princa in ga prekrilo s koreninami, »pojedlo« ves življenjski prostor Malemu Princu. Zgodba je polna simbolike in nosi močno sporočilo ljudem o življenju, s tem svojim prijetnim načinom pripovedovanja pa je prepričala milijone zemljanov in postala ena najbolj popularnih in branih knjig na svetu. Vsakokrat, ko jo berem, odkrijem še kakšno skrito sporočilo. Vedno so se mi zdeli zanimivi kruhovci in njihova podoba se je z vsakim branjem knjige spreminjala. Od drevesa, s katerega visijo sveže pečene štruce kruha, do drevesa z žemljicami, kajzericami,… Nikoli si nisem predstavljala, da kruhovci dejansko obstajajo in da nimajo prav nič zveze s kruhom. In z Afriškim baobabom, ki ga tolikokrat zamenjamo za kruhovec. Tukaj vstopi v zgodbo »rajski« otok, Šrilanka.
O pravih pravcatih kruhovcih
Na prvem popotovanju po Šrilanki smo se med drugim sprehajali tudi po čudovitem botaničnem vrtu. Lokalni vodnik pokaže na veliko drevo z nazobčanimi listi in pove, da je to kruhovec. 
Debelo pogledam in še enkrat vprašam, če je to res. Res je in poleg tega so sadovi kruhovca še kako užitni in se iz njih lahko tudi kaj pripravi. Prav nič pa niso podobni mojim domišljijskim kruhovcem, iz katerih rastejo sveže žemljice… Kruhovec naj bi po virih sodeč sicer izviral iz Nove Gvineje in dokazi govorijo, da so ga po svetu raznesli Polinezijci, ki so ga načrtno gojili že 3500 let nazaj. Danes je razširjen po celotni Jugo-vzhodni Aziji in otočjih Pacifika. Je drevo, ki zraste tudi do 30m višine in na leto obrodi lahko celo 200 sadežev, velikih med 15 in 20 cm, z bodičasto zelenkasto zunanjostjo. Sadež je zelo hranljiv in ima v sebi veliko vitamina C in kar nekaj mineralov. 
In ne le sadež, uporaben je tudi les drevesa, saj je »odporen« na termite in je bil že nekoč zaželjen pri ladjedelcih. Stolčen les, pomešan z vodo pa posušen postane papir. Seveda na kruhovec ni pozabila niti tradicionalna medicina in se uporablja pri pripravi določenih naravnih zdravil. Letos smo se na enem od potovanj po Šrilanki med sprehajanjem po eni od vasic ustavili pod velikim kruhovcem. Sopotnikom povem, kako se to drevo imenuje in že je tukaj odziv: »O, potem so kruhovci iz Malega Princa resnični?«… Seveda so, ampak kdo ve, če je imel Mali Princ težave s takšnimi kruhovci, kot so tile. Kakorkoli že, lepo se je spomniti zgodbe…
Kaj narediti s kruhovcem?
Sadež kruhovca je zelo hvaležen, 
hranljiv in nasiten. Navadno pa se ne je surov, pač pa ga je treba pripraviti na enega od možnih načinov. Šrilanka je znana po svoji kulinariki, kateri lahko rečemo tudi »riž in kari«, saj se prav vse vrti okrog tega. Osnova je vedno riž, katerega na otoku sami pridelajo dovolj za vso porabo. Omakice, ki jih postrežejo zraven, pa imenujejo kari. Kari je lahko vseh možnih sestavin in okusov, niso pa te omakice edina stvar, ki se imenuje kari. Kari je lahko tudi mešanica začimb in drevo, katerega listi so sestavni del prav vseh šrilanških karijev. 
Šrilančani torej vedno, ko razmišljajo o hrani, pred sabo vidijo karije vseh mogočih oblik. In vsako hrano nekako pripravijo v obliki karija. Zatorej takšna usoda doleti tudi sadež kruhovca, kadar se znajde v šrilanški kuhinji.
Obisk tržnice v iskanju dobrega kruhovca
Preden se lotimo kuhanja kruhovčevega karija, je na vrsti obisk šrilanške tržnice. Kajti na otoku ljudje za kuho uporabljajo skoraj izključno le sveže sestavine. Kako jih tudi ne bi, saj tukaj raste prav vse, od sadja vseh mogočih vrst, do zelenjave, vseh mogočih začimb, katere mi kupujemo zapakirane v vrečkah in še mnogo več! Obisk tržnice je torej zanimivo doživetje in prava paša ne le za oči, pač pa tudi za vse ostale čute! Najprej je treba izbrati sadež kruhovca. 
Na zunaj je težko ugotoviti, ali je dober, ali ne, pač pa se je potrebno malo pretvarjati, da si strokovnjak in potem bo trgovec sam izbral najboljši sadež. S kruhovcem v košari se nadaljujejo nakupi. Sveži ingver, čili, šalotke, karijevi listi, mešanica začimb kari in seveda tudi kar nekaj sestavin za dodatne karije, saj Šrilančani nikoli ne jedo riža le z enim, pač pa z vsaj tremi kariji. Zato se v nakupovalni košari znajdejo ribe za ribji kari, kokos za pol sambol (sveže nastrgan kokos s čilijem in šalotko), korenček za korenčkov kari in obvezen papadam (nekakšen čips za dodatek). Riža imajo navadno vsi Šrilančani doma vedno dovolj na zalogi, tako belega kot tistega nebrušenega rdečega.
Od sestavin do krožnika riža s kruhovčevim karijem
Kruhovčev kari je precej preprost za pripravo. 
Sadež je potrebno olupiti in narezati na poljubno velike kocke, potem pa že pade v pripravljeni lonec, kamor smo že prej kapnili nekaj kapljic kokosovega olja. Zatem počasi dodajamo šalotko, čili, začimbe, po potrebi tu in tam malo vode in počasi kuhamo. Kari počasi dobiva svojo značilno oranžno barvo in sadež postaja vedno bolj mehak. Vmes pripravimo še ostale karije in ko je vse pripravljeno, so tu že krožniki z veliko riža, katerim dodamo karije. Največ kruhovčevega, malo ribjega in še manj ostalih. Vedno je največ riža in prav nikoli ni obratno! Najbolj me seveda zanima kruhovčev kari. Okus je seveda mešanica slovitih otoških začimb, sestava pa kot nekakšen krompir. Odlično, pravzaprav! 
Kdo bi si mislil, da ima kruhovec tak okus in da takole izgleda na krožniku! Z užitkom s prsti pospravim vse na krožniku in pomislim na Malega Princa in kaj bi si mislil, ko bi on poizkusil tale kari. Karkoli bi že si, kruhovec je prav zaradi njega zame nekaj posebnega. Vsakokrat znova, ko se znajde na mojem krožniku, me spomni na zgodbo o dečku, ki nas je naučil, da če hočemo videti, moramo gledati s srcem, saj je bistvo očem nevidno!
