Šrilanka – Romanje na Adamov vrh ali kako smo prehodili 5831 stopnic
Piše: Sandra Modic
Peljali smo se po cesti proti Maskeliyi. Naša “ladja” (avtobus) je počasi vijugala po zavitih cestah. Vse naokoli so bili čajni grmički in jasno nebo. Zavili smo izza ovinka in odprl se nam je pogled na mogočni Adamov vrh. Obsijan je bil s soncem in čutili smo njegovo mogočnost. “Kaj do tja gor gremo ?” se je zaslišalo nekje iz zadnjega dela avtobusa in vsi smo se spomnili na številne stopnice, ki vodijo do vrha. Pa bomo sploh zmogli? Ali nas bodo dež, megla in veter zaustavili nekje sredi poti?
Po kosilu smo pohiteli na pot, želeli smo izkoristiti sonček, ki je veselo sijal, a nekje v daljavi so se že kopičili oblaki. Od penziona smo se sprehodili do prvih stojnic. “Kaj tukaj že lahko začnemo šteti?” se je zaslišalo, ko smo prestopili prvo stopnico in vsi smo se nasmejali.
Pot nas je najprej vodila mimo stojnic, ki so v času romarske sezone založene s čajem, vodo, hrano in sadjem, zdaj pa so samevale. Na poti smo srečali nekaj ljudi, ki so bili že na poti nazaj in spraševali smo se, kaj vse čaka še nas. Počasi so se začele strmejše stopnice in naš sprehod skozi gozdiček se je zaključil. Počasi smo stopali, stopnico za stopnico. Ena je bila visoka in ozka, druga nizka in široka. Težko je bilo vzpostaviti ritem, ki bi nas ponesel naprej in do vrha. Stopnice so postajale vedno strmejše, razgledi pa vedno lepši. Občasno se je sonček skril, veter je zapihal in postalo je hladneje. Na poti smo našli še majhno psičko, za katero so nam drugi popotniki povedali, da je že vse do vrha spremljala njih. Zdaj se pridruži še nam in prepričani smo, da bo z drugič osvojenim vrhom v enem dnevu, najbolj sveti pes na Šrilanki.
Dosegli smo vrh še enih stopnic in odprl se nam je pogled na Adama. Oblaki so se podili okoli vrha in bili smo v pričakovanju dežja, saj nam je receptor povedal, da je zadnje štiri tedne lilo kot iz škafa. Potrebovali smo počitek, saj so nas noge že počasi bolele in je srce razbijalo v prsih. Spraševali smo se, koliko stopnic smo v resnici že prehodili.
Pogled se nam je odprl še na zadnje stopnice pod vrhom, ozke in najbolj strme do zdaj. Ograja nam je pomagala pri vzpenjanju. Srečali smo romarje, ki so nam v uho “zašepetali” magične besede: “Še 15 minut do vrha!” Potegnili smo na plano še zadnje drobce energije, za katere nismo vedeli, da jih sploh še imamo in se povzpeli vse tja med oblake.
Pričakal nas je tempelj in da smo se lahko sprehodili naokoli in iskali odtis mogočnega stopala, smo si morali sezuti čevlje in v nogavicah stopati po kamnitih tleh. Muslimani verjamejo, da je odtis stopala na vrhu pustil Adam. Ko ga je Bog izgnal iz raja, naj bi 1000 let stal na vrhu na eni nogi. Zakaj ga je postavil ravno na Šrilanko? Da bi omilil kazen, saj naj bi bila najbližja podoba raja. In ko smo stali tu na vrhu in gledali v daljavo, smo se lahko le strinjali. Ooo, božanski občutki, ko so se oblaki razprli in smo pred seboj zagledali celotno dolino in okoliške vrhove. V daljavi se je videlo jezero, ki nas je dopoldan spremljalo večji del poti, pa slapovi, ki smo jih videli na poti na vrh … Ko le ne bi tako pihalo, da smo po zraku lovili fotoaparate in vetrovke.
Za srečo na poti navzdol smo še trikrat pozvonili z zvoncem in že je bil pred nami nov izziv. Priti gor je bila ena stvar, priti dol pa čisto nekaj drugega. Kolena so nas bolela in noge so se tresle. Pravijo, da je lažje če tečeš, a nekatere stopnice so preprosto nemogoče za kaj takega. A z močno voljo in vztrajnostjo nam je uspelo! Gor tako ali tako ne bi mogli ostati, nas je čakalo še preveč dogodivščin. Res smo premagali sami sebe in pri tem sta nam bila Buda in vreme, ki je tokrat vzdržalo brez pošiljke dežja, več kot naklonjena 🙂 .