Šrilanka – gostoljubni biser Indijskega oceana
Piše: vodnica Sandra Modic
Ko povemo, da se v nekaj kratkih dnevih odpravljamo na Šrilanko, se kaj hitro na nas vsujejo dvomi in vprašanja. »Kaj ni trenutno kriza na Šrilanki? Kako je z gorivom, kaj pa z zdravili in hrano? A ni en kup protestov?« In vedno na koncu… »Pa je sploh varno?«
Šrilanka je bila v zadnjih mesecih pod drobnogledom svetovne javnosti, predvsem zaradi ekonomske krize in političnega dogajanja. Odločitve, predvsem pa pohlep vladajočih strank ter nekaj izbranih posameznikov, ki vodijo državo od konca državljanske vojne leta 2009, so pripeljale do bankrota in politične nestabilnosti, Šrilanko pa potisnile na seznam držav, ki se jih je v letu 2022 bolje ogniti.
A ko potujemo po tem čudovitem biseru Indijskega oceana, se ne moremo prenehati čuditi lepoti, ki nas obdaja. Šrilanka ponuja toliko drugačnosti, topline in gostoljubnosti. Je zeleni raj, kjer kraljuje tropski gozd, neskončni nasadi čaja in čudovita riževa polja, zato si ni težko predstavljati, zakaj muslimani verjamejo, da je bil Adam iz raja izgnan ravno na Šrilanko, saj je Bog tako želel omiliti njegov šok.
Naše popotovanje po Blagoslovljeni Lanki nam riše nasmeh na obraz in prižiga iskrice v očeh. Za nami je dobrih 1500 prevoženih kilometrov, več kot 8000 prehojenih stopnic, tri veličastne prestolnice, kjer je cvetela šrilanška civilizacija, nepozabna Esala Perahera, kjer smo spremljali slavni Budin zob na poti čez mesto Kandy, veličastna Sigiriya, ki nas je pustila brez besed.
Barvite tržnice, dva obiska narodnih parkov, vsaj 50 slonov, kar nekaj od teh divjih, in nešteto opic. Nekaj tropskih neviht, ki so nas ujele na ogledih in sprehodih, pokušine kraljevih kokosov in zloglasnega duriana, sladkih mangov in osvežujočih ananasov. Za nami je vsaj en skok v tolmun pod slapom in nešteto skokov v indijski ocean in njegove valove, raziskovanje tropskega gozda in srečanje z vsaj eno pijavko.
Ayurvedska masaža, ali dve, ali tri, ki so sprostile naše mišice po neskončnih stopnicah, vztrajno prebiranje manter, številne skodelice čaja. Za nami je kup karijev z rižom, zaradi katerih nas še sedaj peče jezik … J Predvsem pa ostajajo z nami doživetja, vpogledi, spomini ter srčne povezave, s sopotniki in deželo. Ter tudi zavedanje, kaj nam prinese pogum, ko si rečemo: »Mi gremo!«
Lanka nam je zlezla globoko pod kožo in neradi jo puščamo za seboj, zato se ob koncu z nekaj otožnosti v naših srčkih peljemo proti letališču. A na obrazih se nam rišejo nasmehi in iskrice sijejo iz naših očk, saj je za nami nepozabna potovalna pravljica, ki nas bo grela še čez mnoge zime.