06. jun, 2012   Agencija Oskar, Turčija, V Turčija 2014, Vodniki, Vzhodna Turčija  

 

Spomin na vzhodno Turčijo je … romantičen

 
Intenzivno razmišljam, o čem naj pišem. Z mislimi sem bila itak že nekaj tednov tam nekje med Bitlisom in Trabzonom, saj se mi je obetalo, da poletje preživim na vodenju vzhodne Turčije. V glavi se mi nekako že prikazuje slika zgodbe, ki naj bi jo zapisala, a kaj, ko se vmes dobim z Oskarjem. Sestanki z našim šefom so vedno zanimivi in res nikoli ne veš kaj lahko pričakuješ – jagode s smetano, vodenje v neko xy deželo že skoraj takoj po sestanku, v mojem primeru je bila tokrat menjava poletne vodniške destinacije.
Torej, poletje bom preživela blizu Turčije, a ne v Turčiji. Vse lepo in prav, si mislim medtem ko se bašem v svoj avtomobil, a kaj naj zdaj pišem za E-časopis. Še vedno nekaj o Turčiji, ampak zgodba, ki sem si jo zamislila, nekako ni več aktualna. Hvala Bogu za gnečo na cesti, imam vsaj čas za razmislek! Znova sem na začetku.
Hmmm, vzhodna Turčija. Najprej mi pride na misel izvrstna turška hrana. Za zajtrk lečina juha s čilijem in limono, za dopoldansko malico sočne breskve ali pa sladke lubenice, za kosilo sveže pečena ovčetina s solato in kruhom ter sutlač za posladek, popoldanska malica je košček slastnega bureka z ajranom, zvečer pa turška različica pice – pide. Vmes, čez dan, še hektolitri odličnega turškega čajčka in lešniki za grickanje.
Hahaha, no ne mislit, da bi bila vse to sposobna zbasati vase v enem dnevu, tekom potovanja bi se vendarle z veseljem ‘basala’ z naštetimi stvarmi. Seveda nisem omenila še mojih priljubljenih turških žlinkrofov ‘mantijev’, ki so s čilijevo omako in jogurtom vedno zelo zelo okusni. Če mene vprašate, bi ‘mantije’ lahko jedla za zajtrk, kosilo in večerjo. Morate jih poizkusiti, pa boste vedeli o čem govorim.
Ja hrana je vedno moj turški spomin številka ena, ker enostavno je hrana v Turčiji več kot odlična. Moj turški spomin številka dve, pa so ljudje, ki so fantastični in neponovljivi.  Turki in Kurdi so ljudje z neverjetno toplino v srcu. Mirni, preprosti in dostojanstveni. Srečni in srčni. Vedno nas radi povabijo na pogovor, nam razkažejo njihove domove in vedno znova se nam zahvaljujejo, da smo prišli na dopust v tako odmaknjene kraje. In konec koncev imajo prav. Mi se sprehajamo po vasičkah, kjer se še domači turisti ne sprehajajo.
Saj te male anatolske vasičke nimajo nobene vele pomembne posebnosti – nobenega gradu od nekoč mogočnega kralja, nobene grobnice velikega turškega veljaka ali pa osmanske utrdbe, mošeje, obzidja, mostu… In ravno take vasičke so tiste, ki nam dajo največ in po katerih se radi sprehajamo in pri tem neznansko uživamo. Saj se ravno tu naučimo pripravljati ajran, vozlati preproge, striči ovce, preklinjati ob igranju ‘tavle’ in v lokalni čajnici srebati čaj do onemoglosti. To so neprecenljivi trenutki, ki se jih ob snidenju vedno znova razveselim.
Seveda pa je tu še moj turški spomin številka tri. To je moja neverjetna navezanost na moj mali angleško – turški slovar, ki je v vzhodni Turčiji z mano vedno in povsod. Skupaj spiva, vodiva, razlagava vozniku avtobusa, kje naj nas počaka, skupaj hodiva na kosilo in večerjo, skupaj sva ob prihodu v hotel, … Le ko se tuširam, me romantično počaka na postelji, da ga znova vzamem v roke pri pripravi za naslednji dan.
V vzhodni Turčiji, smo namreč na potovanju povnavadi brez lokalnih vodnikov in skoraj vedno  se zgodi, da tudi domačini ne govorijo angleškega jezika. Zato je moj najboljši turški prijatelj ‘slovarček’ vedno z mano. Zelo zabavno je, ko imamo na potovanju še voznika avtobusa, ki ne zna niti besedice angleščine. Takrat moj turški ‘prijateljček’ pride še kako prav in ob takih trenutkih sva nerazdružljiva. Prav dobro nama gre skupaj, saj ko sodelujeva sva nepremagljiva. Vsi se nama smejijo, a nama je pomembno le to, da naju razumejo J
In ko takole pomislim na koncu mojega pisanja in prebiram te zapisane besede, vedno bolj čutim, da mi je kar malo hudo, ker se znova ne vračam v čudovito vzhodno Turčijo. To je dežela z magično naravo in pokrajinami, ker je moj turški spomin številka štiri. A magičnost vzhodnoturške pokrajine je tako velika, da si zasluži poseben članek, če ne celo kar svoj izid našega E – časopisa!
Pa prijetno branje še naprej,
Nina Mavrič