Sončni vzhod na vulkanu Batur
Zbudili smo se ob treh ob kraterju vulkana Batur na Baliju. V desetih minutkah se je skupina 29-ih sopotnikov tiho zbrala na jutranji kavici, posedli smo se v avtomobile in se odpeljali do izhodišča. Srečali smo se z lokalnimi vodniki, vsak med njimi je tukaj »boss!«, vsi pa izgledajo vsaj 15 let mlajši kot v resnici so. Dobro voljo in iskrivost so hitro prenesli na nas – vsak dan grejo gor, pa so videti srečni, kot da bi jim bilo z nami prvič!
Vzpeli smo se na vulkan Batur (1.717 m) na vzhodu Balija. Pot navzgor je trajala dobri dve uri. Hodili smo po temi in nismo videli, kje smo pravzaprav šli. Bilo nas je veliko, iz vseh koncev sveta, kot mala gosenica smo z lučkami grizli v hrib. Na poti proti vrhu se je od vzhoda začelo svitati. Iz trenutka v trenutek se je spreminjala svetloba in očarani smo prišli na vrh le kakšnih 20 minut pred sončnim vzhodom.
Za zaslužen zajtrk skoraj ni bilo časa, saj se je začela veličastna predstava sončnega vzhoda, trenutno spreminjajoče narave okoli nas. Iz vzhoda je nad nas gledal visoki Rinjani (Lombok), kamor se naša skupinica povzpne naslednji teden. Na Baliju smo občudovali najvišji vrh Agung, sveto goro bogov, balijsko Šambalo ter še en vulkan na vzhodu, Bratan. Okoli nas je bila kaldera prvega vulkana in pod nami se je svetlikalo veliko vulkansko jezero. Bilo je izjemno.
Ko smo se vračali smo šele dobro videli, kje smo se vzpenjali. Pokrajina se je iz trenutka v trenutek odevala v vse bolj sončne odtenke. V penzion smo se vrnili okoli devete ure. V tem času je pri nas odbila tretja ura zjutraj. Tolikšna je časovna razlika med Slovenijo in Indonezijo.
Z vzponom na vulkan Batur je današnji potovalni dan že dobil smisel. Vendar se naš potovalni dan šele prav začenja. Cel dan bomo lahkotno raziskovali Balijske resničnosti vidnega in nevidnega sveta, zvečer pa prispemo v naš mali odmaknjeni obmorski raj – Amed. Morda nas jutri zamika še ena balijska poslastica – sončni vzhod na Pura Lempuyang, glavnem templju sončnega vzhoda na otoku tisočerih templjev.
Zato ni čudno, da se sopotnikom po četrtem dnevu potovanja zdi, kot bi bili že deset dni na poti. Takšna so naša indonezijska potovanja. Počivamo pa potem šele doma. Nepozabnih doživetij pa torej ne moremo več pozabiti! 😊
Lep pozdrav iz Indonezije,
Oskar