Piše: Oskar Savarin
Oglašam se vam iz Los Angelesa, kamor sem priletel pred nekaj urami iz Istanbula. Pogostili so me poslovni partnerji, ki so mi želeli pokazati, kako dobro obvladajo razvajanje potnika v poslovnem razredu. Let je bil res udoben in tudi postrežba je bila vrhunska. Sedeli smo v udobnih sedežih, ki so se po pojedini raztegnili v udobne postelje. Za kosilo so nas dve uri hranili z izbranimi jedmi, ki jih je kuhar sveže delal skoraj pred nami. Na voljo smo imeli neskončno veliko filmov, pa brezplačen internet in gotovo še veliko drugih storitev, na katere nisem niti pomislil. Ko sem po 14-ih urah letenja pristal v Los Angelesu v zgodnjem večeru, skoraj nisem bil utrujen in sem komaj dojel, da je za mano že takšna pot. Vse je šlo kar preveč lahko, nobenega upora ni nudilo to potovanje.
Takšno razkošje in razvajanje je pravo doživetje in tudi jaz, ki sem sicer bolj puščavnik, sem bil nad njim navdušen in sem zato godel kot radio. Moji sopotniki niso bili tako navdušeni, najbrž so bili potovanja v poslovnem razredu vajeni in sploh niso občutili pretiranega razkošja in pozornosti, s katero nas je posadka tako bogato obdarjala. Pritegovale pa so moje sopotnike tudi majhne in čisto nepomembne napakice, ki niso bile vredne, da bi človek s prstom nanje pokazal. Na njihovih obrazih nisem zaznal sreče in veselja, temveč bolj zdolgočasenost in neke vrste otrplost; pa čeprav so privilegiranci tega sveta in jim je omogočeno tisto, za kar bi si mnogi obliznili prste … Edina in daleč najsvetlejša izjema je bila stevardesa (poimenoval sem jo Suhejla), ki je delala z dušo in srcem, da jo je bilo veselje gledati – in gledal sem jo raje kot kopico filmov na ekranu. Kljub svetovnemu razkošju so se na tem letu v poslovnem razredu na 14-urni poti iz Istanbula v Kalifornijo svetile le dvoje parov očk.
Meni je potovanje z letalom enkratno doživetje in privilegij. Še posebej močno doživljam dolge lete tja nekam daleč v neznano … Preprosto lebdim v zraku med dvema zgodbama. Za mano je znana zgodba, iz katere odhajam. Pred mano je neznana zgodba, v katero vstopam. Jaz pa sem na 10.000 m višine križišče obeh. Na dolgih letih začutim sebe, medim preteklost in se pripravljam na prihodnost; v sebi čutim vzburjenost, energija se sprošča v veselje in odprto srce; z vsako prevoženo miljo se lepše svetijo iskrice v očeh – POTUJEM! Meni je pomemben občutek DALJAVE – da presedim v letalu 10 in več ur in VEM, da letim nekam daleč … Še vedno sem navdušen nad srečo, da imam zdravje, čas in denar ter da sem božji izbranec, da to lahko počnem. In prav to so misli in občutenja, ki jih vedno znova obnavljam na letih … To je moj prelestni čas, v katerem telo obtiči, da lahko duša poleti. Letalska poleta v daljne kraje in nazaj sta zame kot JUTRO in VEČER; po jutru (intonacija) se dan (potovanje) pozna in po večeru (potovanje domov) se noč (domače življenje) pozna.
Za potovanje se je vredno POTRUDITI, ker kolikor vanj vložiš, toliko ti potovanje vrne. Takoj na začetku je potreben NAPOR, da nas prebudi in vzpostavi v aktivni potovalni način; čim prej se želimo ozavestiti, da smo na potovanju in zakaj; z lic želimo izbrisati zdolgočasenost, naveličanost in utrujenost ter iz duše zmetati “težo” življenja. Vzpostaviti želimo stanje, v katerem zmaguje duša, ki se radosti in skače od veselja. Zato so prav dolgi leti na destinacije najboljši. Ker ko enkrat vstopimo v gostujočo deželo, nas ta zgrabi take, kot smo, in nas vrti take, kot smo, in nas vrti take, kot smo … Na ta vihar se lahko čudovito pripravimo.
Udobna in razkošna turistična potovanja hitro in brez napora nas pripeljejo do cilja, zato prispemo takšni, kot smo od doma odšli. Pustijo nas torej na površini, iščoče napak in lačne doživetij, kot so bili omrtvičeni tudi moji sopotniki na, O GROZA, 14-urnem poletu. Pa tako so se potovanja veselili in zanj drago plačali. Gotovo je udobje poslovnega razreda lajšanje potovalne bolečine za VSE, KI MORAJO potovati. Za popotnike pa, ki ŽELIJO potovati in so za to pripravljeni vložiti denar in prosti čas, pa je doživetje vse kaj drugega.
Sam sem bil povabljenec, hvala za lepo doživetje. Vendar zdaj, ko zaključujem te vrstice, čutim, da sem oropan občutka, da sem na potovanju, da sem nekje daleč stran … Naslednjič bom Kočijaž raje spet potoval tako, kot sem vajen, da telesu, čustvu in mentalu skozi odrekanje sporočim, da je potovanje nekaj čisto drugega kot udobno življenje doma.
Lep pozdrav,
Oskar
