Piše: Branko Struga
S soncem v hrbet gledam proti zahodu. Kakor daleč seže pogled, je modrina. Temnejša spodaj in svetlejša nad njo. Loči ju menda črta, horizont. Ne vidim ga, vse se premika, valuje. Na nebu so svetli oblaki. Potujejo. Na rjavo rumenem pesku, z rdečim pridihom, nastaja in izginja bela čipka morske pene. Veter je topel, a še ne vroč in diši po soli. Za hrbtom šumijo krošnje kokosovih palm.
Lahko bi bil Robinzon, a se le nekaj deset metrov stran temnopolt domačin muči z mrežo. Za njim sta še dva. Vsekakor nisem sam. Da bi se do konca otresel dvoma, se napol obrnem. Ja, tam je hotel. Sem na Šrilanki. Kakšen hec, si mislim, tri dni pred dejanskim prihodom sem pošiljal misli na otok. Še tukaj, pa mi misli redno bežijo domov. Vsekakor je imel prav. Buda namreč. Um ukazuje telesu. Potovanja temu samo pritrjujejo. Najprej misli, energija in potem telo, materija.
Tam čez sta Afrika in Arabski polotok. Bolj obljuba kot geografija. Še huje je na jug. Do Antarktike je menda deset tisoč kilometrov. Jaz, ki sem bolj pešak, sem se poigral s številkami. Jadralec potuje s hitrostjo 10 km/h in na dan, tako čez prst, naredi 200 kilometrov. Model je, če odmislite viharje, brezvetrje, valove in kar je drugih pomorskih nadlog, tam v 50 dneh. Sicer res ne vem, zakaj bi tropski raj menjal za večni led, a ljudje včasih kljubujejo tudi logičnim izbiram. Je pa zato s severa komaj kaj do Indije. 35 kilometrov. A si predstavljate postavno plavalko ravenskega Fužinarja, ki si za kopalke zatakne Mastercard in odplava v Tamil Nadu na birjani. Ja, potem pa se vrne na svojo brisačo pred hotelom!
Vse je v znamenju nasprotij, tu na otoku. Enormna praznina na eno in neugodna bližina na drugo stran. Si Singalec, predstavnik otoške večine. Devetnajst proti tri, v milijonih, v tvojo korist. Le trije milijončki Tamilcev. Potem se spomniš osemdeset milijonov njihovih rojakov s podceline in Korošice v prostem plavalnem slogu! Državljanska vojna je preteklost, a rane se še celijo. Kako pojasniti, da le redki turisti obiščejo tamilske dele otoka, da je sever manj razvit in da so tam še vedno veliki oddelki oboroženih sil? Ni naključje, da so eni budisti in drugi hindujci. Ljudi lažje skregaš, ko svoj pohlep zamotaš v versko embalažo.
Monsunski veter nosi dež, so nam rekli v osnovni šoli. Učitelj geografije je bil kar moj oče, zato sem verjel. Tu trditev velja le polovično. Imate mokro in suho polovico otoka in kar se da različno rastje, pa seveda tudi drugačne pogoje za kmetovanje in preživetje. Povedali so tudi, da smo vsako desetletje bolj razviti. Tu so dva tisoč let nazaj zgradili velike namakalne sisteme in na ogromnih poljih pridelovali riž in druge kulture. Kmetijski viški so omogočali družbeno nadgradnjo. Osemsto let nazaj se je večina prebivalstva premaknila na jug, v hribovit moker del otoka. Hidravlične mojstrovine na severu so počasi propadle, kmetijska proizvodnja je nazadovala, država se je le še opotekala. Kje si oče, da se pogovoriva o nenehnem napredku? Razlika med teorijo in prakso, boš rekel?
Pred meseci je visok uradnik EU zahod primerjal z urejenim vrtom, preostanek planeta pa z nevarno džunglo. Za zahod so Ceylon odkrili Portugalci. Nosijo železne kape, jedo kamenje (kruh!) in pijejo kri (vino!), so videli domačini. Prišleki so takoj pograbili otoška bogastva in si prilastili monopol v trgovini s cimetom, biseri, dragimi kamni in sloni. S silo so širili vero ljubezni, krščanstvo. Ko so se upehali, so jih zamenjali Nizozemci, njih pa Britanci. Ti so v imenu napredka izsekavali džunglo in sadili monokulturne plantaže. Tam so v suženjskih pogojih delali Tamilci, ki so jih iz sosednje Indije trumoma vabili nosilci evropske civilizacije. V drugi vojni so Britanci sicer zmagali, a izgubili imperij. Ceylonu so po stoletjih evropske dobrote vrnili samostojnost. Zagrabila jo je v britanskih šolah izobražena elita in je do danes ni izpustila. Odveč je spominjati, da se je vsaj polovica vseh državnih prihodkov skozi leta izgubila v množici privatnih žepov. Kar se Janezek nauči, Janez zna!
Čipkasto se peni ocean. Val za valom osvoji obalo in se kot kolonialisti spet umakne z obalnega peska. Ritem je predvidljiv in brez težav se postaviš na namišljeno črto, kjer ti voda nikoli ne omoči prstov na nogah. Tako so mislili tudi otočani, ko so se na božični dan, leta 2004, sprehajali po dolgih peščenih obalah. Morje se je naenkrat neobičajno umaknilo. Otroci in odrasli so s peska pobirali školjke različnih barv in velikosti. Potem se je morje kot stena vrnilo in nabralo ljudi. Njih 40.000. Tsunami. Kako je lahko kratka beseda seštevek tolikih človeških tragedij?
Po dveh udarnih valih zdaj že prebolelega tsunamija se je življenje desetletje vračalo v običajni ritem. Na peščenih plažah se soncu nastavljajo v žive barve odeti ribiški čolni. Veter nagaja dolgim listom kokosovih palm. Temnopolti ribiči si dajo opraviti z mrežami ali pa pretovarjajo ribe vseh velikosti s svojih plovil na vozila trgovcev. Pred enim od hotelov na peščeni plaži stoji plešast moški s sivo brado. Še trenutek, obrat na peti in starec se kot val v ocean, vrne od koder je prišel.
