Škotska narava
Piše: Alja Mravljak
Eden glavnih razlogov, da je Škotska tako poznana v svetu, je njena mogočna narava (ter gradovi in viski tudi). Večina obiskovalcev si ne predstavlja, ko prvič izstopi iz edinburškega letališča, da sta kar dve tretjini Škotske pravzaprav nižinski. Vsi imamo vedno v mislih mogočne ledeniše doline, globoka temna jezera in spektakularne klife nad oceani… a do tja je na naših poteh potrebno počakati nekaj dni.
Nižinska Škotska in njen Central belt (centralni pas) sta pravzaprav malo podobni Irski. Sta nežni in imata z ječmenom zasajene gričke, počasne reke in tu in tam nekaj kmetijstva, vmes se nahajata največji mesti države, Edinburgh in Glasgow, ter mesto Falkirk, slava nekdanje industrijske dobe, ki leži med njima. V teh delih države je življenje kar lepo, ljudje so vljudni in vsenaokoli se pozna bogastvo škotske države, kar je zelo drugače od divje, grobe in globoko čudovite narave višavja.
Počasi se na naši poti po Škotskem (tam nekje tretji dan potovanja) začnemo dvigovati proti Višavju. Slovenec si to dvigovanje predstavlja kot vzpenjanje na Vršič, a ni tako dramatično. Cesta se iz doline reke Tay počasi prelevi v dolino reke Tummel in malo naprej reko Garry in ko rek zmanjka, se zložno dviguje proti Aviemoru. Po planoti potem mirno pripeljemo do centralnega dela višavja, Aviemore.
Brez drame in skoraj neopazno smo se dvignili na več kot 700m nadmorske višine (kar je za Britansko otočje že kar lepa številka!). A če boste po tej poti pričakovali spektakularno pokrajino, je ne boste našli. Uživali pa boste v prastarem Kaledonskem gozdu in 40 metrskih smrekah, ki so ostanek pra časov in pomembna škotska divjina. In po tem, ko se teren dvigne, boste lahko uživali v nekako odprti in planotasti pokrajini vse tja proti dolini reke Spey, kjer je Speyside najbolj poznani center za vse, ki imajo radi pravi Škotski viski.
Tudi po tem, ko se na severu cesta spet približa morju (ki na Škotskem nikoli ni daleč, tudi ko smo v hribih), pokrajina ne pretrese.
Počasi pa nas Škotska pripravlja na najlepše… najbolj spektakularen del države je na severu in severo-zahodu. Na naši poti se začne razburjenje nekje po jezeru Loch Ness (in to tudi takrat, kadar ne vidimo pošasti Nessie!).
Proti otoku Skye se počutimo, kot da smo se znašli v prazgodovini Zemlje! Vozimo se po nekdanjih vulkanih in njihovih kalderah (dolina Glencoe), katerih bregove je skoraj na gladko zloščil zadnji ledenik! To je okolje, kjer se zaveš, da ima narava neskončno moč in to je žlahten prostor pravljic in legend, pa tudi nekaj zgodovine. Kamenine teh hribov in dolin so prava poslastica za geologe… in tudi nam, ki to nismo, je jasno, da se je tukaj pisala zgodovina Škotske.
Malo naprej na naši poti se višavje dvigne do osupljivih 1345 m nad mestece Fort Williams (najvišji vrh Velike Britanije je Ben Nevis, ki je te višine). Vsenaokoli in dol do Inveraraya nas čakajo pogledi, ki so en lepši od drugega. Včasih se vozimo z odprtimi usti, drugič nam je žal, da dežuje in meglice skrivajo razglede. A vsakič zelo zelo uživamo vsi, ki imamo radi naravo! Med visokimi strmimi hribi se presenetljivo hitro znajde dolg morski Loch (zaliv) in sredi njega na otoku kak stari grad (v ruševinah). Potem pa gozdovi spet prekrijejo strme bregove do naslednjega takega locha in tako se nadaljuje kakšne 3 ure naše vožnje proti Inverarayu. Ta pokrajina se imenuje Argyle and Bute in je opisana tudi kot sendvič hrib- loch- hrib.
Najkasneje do nekje tam, kjer prispemo do Loch Lomonda pred Glasgowom, si vsak med nami obljubi, da se sem enkrat spet vrne, s pohodno opremo in več časa. In nekateri se potem res vračamo … že leta in leta. 😊
