24. maj, 2018   Agencija Oskar, Škotska  

 

Škotska 1. del

Piše: vodnik Klavdij Ferle

Old man of StoerV tem zapisu ne mislim pisati o zgodovinskih in naravnih znamenitostih Škotske, ki so del vsakega povprečnega obiska te čudovite dežele, ampak o tistih skritih kotičkih, kamor turistični avtobusi ne peljejo. O točkah kamor je mogoče priti le z avtomobilom. O doživetjih, ki jih lahko ponudi le program Oskar +.

Šesti dan smo se skoraj povsem na severu Škotske ob jezeru Shinn s kombijem peljali po ozki cesti, primerni le za eno vozilo proti zahodu. V ‘odmičnih prostorih’ smo se včasih mi in včasih drugi umikali prometu in omogočali tekoč pretok prometa. Nikoli ni bilo vprašanja, kdo se bo ustavil. Le prijazni nasmeški in pozdravi. V Scourieju smo se ustavili v majhni trgovini in kupili malico za pohod, ki nas je čakal ta dan. Nekaj fotografskih postankov pozneje sem zavil na svojo najljubšo cesto na Škotskem. Zavita, valovita in povsem ozka cesta med kamnitimi hišami nas je pripeljala do svetilnika Stoer, od koder smo se odpravili na pohod do istoimenskega kamnitega stebra v morju. Opravili smo krožno pot. Tja smo se odpravili po manj uhojeni celinski strani, kjer je bila ves čas potrebna koncentracija. Zame, da sem se držal prave smeri in našel suho pot ter za vse nas, da nismo stopili z nje. Višavska narava je na pogled čudovito zelena in človek bi kar tekel po travnikih. A v resnici je tako, da vsak korak po premočeni zemlji, kjer voda skozi trde kamnine ne more pronicati, pomeni premočene čevlje. Sam Stoer je 60-metrski kamnit steber le nekaj metrov od obale. Zelo priljubljen je pri plezalcih in nekaj plezalne opreme je vedno na njem. Vsekakor vredno triurne krožne poti.

Golden-Road-HarrisNazaj smo šli po najbolj priljubljeni poti. Turistično rahlo shojeni. Ob klifih več kot sto metrov nad morjem. Glavni dogodek dne je bil opravljen in sledila je vožnja do bližnjega kraja na kosilo. Nismo prišli prav daleč, ko smo opazili domačine, kako strižejo ovce. Načrti so se hitro spremenili in za nekaj časa smo postali ter jih spremljali med delom. Psi so prišli preverit, kdo smo, nato pa se hitro vrnili k svojemu najljubšemu hobiju. Varovanju ovc.

Dva dni kasneje smo se prebudili v prečudovito jutro na otoku Harris in Lewis. Prvi dan na otoku smo spoznavali njegov severni del s prazgodovinskimi kamnitimi formacijami in etno vasjo. Ta dan pa je bila v načrtu vožnja po The Golden Road – ozki cesti, katero so po dolgih letih borbe domačinov le postavili v od prestolnice pozabljenem delu države. Cesta se vije med kamni in jezeri na jugovzhodnem delu otoka. Povezuje redke vasice in domačije v tem delu. Narava je spektakularna. Valovita, polna jezerc in kamnov. Domačini so nas le začudeno opazovali. V tem delu otoka niso vajeni turistov.

PlažaNa enem od mnogih fotografskih postankov smo videli tjulnja na skali. Skoraj smo se vrnili v kombi, ko je dobil družbo. Malo po malo so prihajali v našo bližino in na koncu smo jih lahko spremljali približno 20 v njihovem naravnem okolju. Čez dva dni smo na otoku Skye odpovedali izlet z ladjico, kjer bi jih videli. Raje smo kupili instant žar ter si naredili piknik ob potočku med ovcami.

Zapustili smo Zlato cesto in se vrnili na širše poti. Po le nekaj kilometrih je sledil popoln šok. Po kamnitih vzhodnih plažah, polnih morske trave smo se pripeljali do zahodnih. Neskončne peščene plaže kamor seže oko. Vsako leto so plaže uvrščene med 10 najlepših na svetu. Voda je lokaciji primerno mrzla. Namočili smo le noge. Slikal sem okolico in se usedel, da bi se lahko naužil trenutka. Preveč sem se ga naužil. Pozabil sem, da imam telefon v naročju in ko sem vstal, mi je padel v morje. Posledično so v tej zgodbi vse slike sposojene z interneta 🙂

Zvečer smo s trajektom šli na Skye, ki smo ga raziskovali dva dni, preden smo se preko južnega dela Loch Nessa vrnili na jug države. Nazaj v civilizacijo.