Najprej se pojavi vprašanje, kaj sploh je Shangri-la? Leta 1933 jo je opisal v svojem romanu Britanec James Hilton kot mistično dolino nekje v Himalaji, kjer vse živi v popolni harmoniji, 
izolirano od zunanjega sveta. Opisal jo je kot dolino večne sreče, kjer vsi živijo dolgo, skoraj do neskončnosti, obvarovani pred zunanjim svetom in njegovimi dražljaji. Vse od takrat je Shangri-la postalo ime za nekakšno himalajsko utopično dolino. In seznam tistih, ki so se odpravili na iskanje te utopije, se piše v neskončnost. Živeti daleč stran od ponorelega sveta v spokojni dolini, kjer ni stresa, naglice, boja za preživetje. Seveda je samoumevno, da se seznam daljša. Zavita v tančico skrivnosti in ugibanj Lahko jo postavimo ob bok Rajskemu vrtu, saj je prav tako človeku nepredstavljiva in se pojavlja v mnogih mislih vsakokrat v drugačni podobi. James Hilton jo je v svojem romanu 
Izgubljeno obzorje postavil v Himalajo in prav zato so jo tam iskali že mnogi. Mnogi si jo tudi radi lastijo. Vse od Tibeta do Indije, Pakistana in Butana. Veliko je bilo tudi že takih, ki so zatrdili, da so našli tisto pravo in da je točno ta iz zgodbe. Kako pa sploh dokazati, da je točno določena dolina tista prava Shangri-la? Težko. Ker nič na tem svetu ni nemogoče, je seveda tudi to mogoče! Zadnjo »pravo« Shangri-la so odkrili v decembru 2010 med snemanjem ene od popotniških oddaj z imenom Skrita Kitajska ter zatrdili, da nekje v hribih na meji med Kitajsko in Tibetom, obstaja mesto z imenom Shangri-la. Torej uganka o »pravi« Shangri-la še vedno buri duhove! Pojavlja se v vsakodnevnem življenju Po romanu Izgubljeno obzorje so takoj posneli film. Ime Shangri-la se je kasneje pojavilo tudi v mnogih drugih, na vse mogoče načine.
Recimo sam Scooby-Doo se v enem od svojih filmov potika po Shangri-la. Na Japonskem posnamejo celo serijo risank z imenom Shangri-la. Včasih je ime hotela, drugič restavracije, tretjič… Zaživi v filmih, na televiziji. V eni od epizod Simpsonovih govorijo o Shangri-la kot o deželi, ker je vse mogoče. Mnogo pesmi ima naslov Shangri-la oz. se Shangri-la pojavlja kot del naslova. O njej so peli The Stranglers, Elton John, Mark Knopfler, Patti Smith, Louis Armstrong, Bee Gees in še mnogi drugi. Kar nekaj glasbenih ansamblov se je poimenovalo Shangri-la. Pojavi se v mnogih računalniških igricah. Še danes se Shangri-la imenuje znan indijski viski, mednarodna veriga hotelov, znamka gaziranih pijač, prenekater nočni klub,… Indijska Himalaja in Shangri-la Led Zeppelin so v svoji pesmi Kashmir omenili tudi Shangri-la. Kašmir pa je tista kontroverzna pokrajina v severni Indiji. To dvoje gre lepo skupaj. Kašmir je tisto prehodno območje, 
skozi katerega gre pot iskanja Shangri-la. Tukaj so tisti lepi kraji s svojimi unikatnimi značilnostmi, kot so recimo značilne ladjice-hiške na slavnem jezeru Dal. Tukaj seveda ne gre niti brez slavnega kašmirja, tistega mehkega materiala, iz katerega so sešite ene najdražjih oblek. Pravljični Kašmir je lepa popotnica za izgubljanje po tistih samotnih krajih, do katerih vodijo najbolj odmaknjene ceste. Tam se začne tisto pravo. Dan za dnem izginja kaos velikih mest in vsakodnevnega truda za preživetje. Zamenja se tudi verovanje. Pojavljajo se samotni budistični samostani na robovih prepadov s čudovitimi razgledi. Ob poti v vetru plapolajo molilne zastavice pisanih barv in obarvajo sicer pusto pokrajino. V templjih je slišati tiho mrmranje, ki se spreminja v neskončno mantro. Obstajajo ceste, ki ne vodijo nikamor oz. vodijo na konec. Morda je pa prav na koncu ene od teh Shangri-la? Je to sploh še Indija ali je to sploh še naš planet? Tukaj v krajih, katerim geografsko rečemo Ladak, je življenje samosvoje. Prilagaja se zunanjemu svetu visoko nad morjem, vse od 3000m in še višje. Podnebje ni najbolj gostoljubno in prijazno, življenje ni najlbolj enostavno. Prav zato pa je tudi manj motečih elementov. Barve okolice so pomirjujoče, kot nalašč za neskončno meditacijo. Poti in ceste niso vedno uhojene, zato so ti kraji pozimi popolnoma odrezani od zunanjega sveta. Včasih še soseda težko obiščejo. Izbor hrane ni pester, torej ni nepotrebnega razmišljanja in odločanja o tem, kaj bi človek jedel. 
S tem se prihrani veliko časa. Časa je že tako ali tako dovolj v teh krajih, kjer naj bi se skrival Shangri-la. Naglica je pojem, ki se je teh krajev ognil. Omejena je tudi komunikacija z zunanjim svetom. A kaj bi sploh z zunanjim svetom, ko pa imajo vse. Ravno prav hrane, obleke, toplih zavetij in vsega tistega osnovnega. Neskončne pa so možnosti za svobodo, neskončno je kotičkov, kamor še ni stopilo veliko nog, morda celo nobena. Veliko je časa za mirno mantranje v templjih ali študiranje Budinega nauka. In za sproščen klepet z naključnim mimoidočim, deljenje nasmehov vedno in vsem. Je to prava svoboda tukaj nekje daleč stran od »prave« in moderne civilizacije? V svetu, kjer je veliko več kamnov kot rastlin in kjer na koncu najbolj nemogoče poti naletiš na budistični samostan ter srečaš nasmejane menihe, ki uživajo tam v svoji Shangri-la? To je samosvoj svet tam bliže nebu in soncu pod sneženimi kapami najvišjih vrhov sveta. Svet, kamor še obiskovalci ne pridejo naključno, kar tako mimogrede. Kajti da prideš sem, v kraje utopične Shangri-la, je potrebno nekaj truda. Kot vsak, je tudi ta seveda bogato poplačan. O ti utopična dolina, kje si? Kjerkoli 
že je, verjetno ni edina. Zakaj nam je tako neskončno privlačna? Morda prav zato, ker še nihče ni odkril tiste »prave« in jo obdajajo vse tiste skrivnosti. Skrivnosti in neznano vedno privlačijo ljudi in vzpodbujajo željo po raziskovanju. Tako je tudi s Shangri-la. Zato naj ostane taka, skrivnostna, vznemirljiva, neotipljiva, utopična. Da jo bomo lahko še iska
li, da nas bo še vodila v tiste lepe kraje. Tja, v neskončno lepe dolinice, mesta in vasi, kjer se je ustavil čas. To so poti, ki se zapišejo med nepozabne, poti z namenom iskanja »prave« Shangri-la. Po poteh iskanja prave Shangri-la v Himalaji Shangri-la, pot navzdol Shanti
