Adijo, Ladak
Še vedno na višini, od katere se ti sem ter tja zvrti, pade ideja o vračanju v dolino po tisti legendarni poti preko indijskega Himachala, mimo čudovitih dolin, skozi gorske postaje po vratolomnih cestah. Naj bo tudi pot navzdol »prava«. To je tista pot, ki je odprta le dobra dva meseca na leto. In če se v teh krajih nahajaš ravno takrat, v mesecu juliju ali avgustu, je izbira jasna. Letalo je sicer resda lažja izbira, a en teden potovanja preko lepih hribov sigurno večja dogodivščina. Še zadnji pozdrav Ladaku v prestolnici Leh in že je tukaj tisti trpežni džip, ki že leta in leta vozi po tej poti v mesecih, ko je to seveda mogoče. Temu primerno tudi izgleda! Naj se pot navzdol začne, si rečem. A v tistem trenutku še ne vem, da se mi bo od višine še vrtelo. Kajti naslednji cilj leži precej nad 4000m.
Preko visokih prelazov v svet, rahlo obarvan zeleno
Po določenem času, preživetem v visokem Ladaku, se navadiš na vse odtenke rjave. Tudi modre, na nebu. Bele, na hišah. Rdeče, katere barve so meniške halje. Zelena počasi uide iz misli. Prvi prelazi na poti preko hribov v doline so še vedno skalnati in rjavkasti. Tu in tam je kakšen vhod v skrito dolinico, spet pomislim na Shangri-la. Mogoče se skriva tukaj? Kakorkoli, čas je za pot. Naš džip namreč že pleza navzgor in se bliža meji 5000m. Prvi prelaz Taglang La je na vrtoglavih 5325m. Postanek za masala čaj, indijski najljubši, z veliko sladkorja in mleka, da oživi in pogreje. Tukaj se ustavijo vsa vozila, ki potujejo v eno ali drugo smer. Vsi srkamo svoj čaj in se opazujemo. Različni obrazi, vsak ima v mislih svojo pot preko teh višin, skrbi se rišejo na potezah. Ko se opogumim in zasmejim, se z mano smeji cel šotor – čajnica. In že smo ponovno na poti. Še zadnjič nad 5000m na prelazu Lachulung La, potem pa prav zares navzdol. Prespimo nekje na poti, v vasici Sarchu, na višini 4235m. Pot navzdol? Ja, tudi ta ni enostavna in hitra. Noč je hladna, a jasna in okolico razsvetlujejo številne zvezdice. Naslednji dan zopet napolnimo naš džip do zadnjega kotička, pridruži se nam še naključni neznanec iz tabora in drvimo naprej. Srečujemo delavce, ki pridno utrjujejo cesto, odprto le dobra dva poletna meseca, okolica pa se po zadnjem v vrsti visokih prelazov počasi začne obarvati zeleno. O, zelena, ki se te že tako dolgo nismo naužili. Še en klepet z budističnimi menihi v vasici Keylong in že se odpirajo na vsako stran vhodi v zelenkaste doline. Zrak je svež in lahek, pred nami se v soncu lesketa mestece kamnitih hišk, prava gorska postojanka Manali.
Adrenalinski šport v Indiji, zakaj pa ne? Tudi to je Manali.
Preden začnem razmišljati o vsem, kar ponuja gorski Manali, pustim vročim vrelcem, da razvajajo boleče kosti in mišice. Pot je bila res dolga in naporna, a hkrati lepa in nepozabna. Manali je mestece, ki leži na vhodu v eno od tistih zelenkastih dolin indijskega Himachala in je izjemno priljubljena gorska postojanka, kjer v poletnih mesecih iščejo zatočišče pred vročino tam spodaj množice Indijcev. Zato so ulice mesta zvečer živahne in urice prijetno minevajo ob raziskovanju pisane ponudbe in opazovanju zanmive množice. Nam se zdijo temperature ravno pravšnje, vročine navajenim Indijcem pa seveda prenizke. Zato kape vseh možnih oblik in barv, rokavice, dekice, jakne. Bolj kot se nenavadno zaviješ v vse novo pridobljene stvari, bolj vzbujaš pozornost. Čajček tu, tortica tam, morda še pečena koruza in mesto počasi obmolkne v nočni počitek. Na sprehodu po mestnih ulicah in »promenadi« The Mall mojo pozornost pritegnejo številne agencije, ki ponujajo adrenalinske športe. Naključij ni in kar težko je izbrati med npr. »smučanjem z jaki« ali raftingom po gorski reki, morda celo skok s padalom? Domišljije tukaj ne zmanjka in priložnost, da poskusiš tisto, česar še nikoli nisi, se ponuja na pladnju. V okolici pa se ponujajo neskončni sprehodi mimo značilnih tradicionalnih kamnitih hišk, po prostranih zelenih livadah. Zrak je svež na višini nekaj pod 3000m in vzdušje je tisto pravo gorsko navdušujoče. A raziskovalni duh vleče naprej po poti v lepem Himachalu. Naslednja postojanka je prav tako gorska in zanimiva, hkrati tudi zadnja pred sestopom v dolino. To je, po mnenju mnogih, »kraljica« med gorskimi postojankami, Shimla.
»Kraljica« v hribih, s »kraljico« nazaj v doline
Že prvi pogled na Shimlo da misliti, zakaj ji rečejo »kraljica«. Lepo urejene ulice, hiše svežih pisanih barv, miren promet, izjemna lokacija s čudovitimi razgledi na okolico. Od blizu je center mesta še prijetnejši. Na glavni ulici prometa sploh ni, kar je prijetna sprememba od ostalih mest. Tu so izvrstne restavracije in simpatične čajnice, mnoge stojnice s ponudbo za vse tiste množice, ki tu najdejo zatočišče pred vročino dolin spodaj pod hribi. Lahko najamete konja, se pustite fotografirati profesionalnemu fotografu, zvečer posedite na trgu pred glavno cerkvijo v mestu in uživate v pogledu na številne lučke terasastega mesta. Še jutranji sprehod na najvišjo točko mesta, kjer kraljuje pisan tempelj, namenjen hindujskemu opičjemu bogu Hanumanu in že je čas za zadnji spust. Tokrat bo v pravem kolonialnem stilu, z ozkotirno gorsko železnico, po mnenju mnogih »kraljico« med vsemi gorskimi železnicmi Indije. Zgradili so jo Britanci v kolonialnih časih, že konec 19.stoletja, saj so v Shimli našli idealno zatočišče pred poletno vročino nižinske Indije. Tako so si olajšali pot tja gor. Do danes se je železnica ohranila kot kulturna dediščina in je atrakcija, ki privablja večinoma domače turiste. Vlaku rečejo kar »vlak igračka«, saj je res majcen v primerjavi z ostalimi indijskimi vlaki. Prilagojen je namreč na tirnice, skoraj za polovico ožje od navadnih. Odrinemo točno in vožnja navzdol je prava poslastica za oči. Skupaj z domačini kričim v vsakem od preko 100 tunelov na poti v Kalko, kjer čaka »pravi«, veliki vlak. Lep je zaključek te dolge poti po gorski Indiji. Zanimiv je tudi stik z vročino po tolikem času. Vožnja do prestolnice Delhi pa je ravno prav dolga, da strnem vtise z iskanja skrite dolinice Shangri-la.
Krog je sklenjen.
Delhi. Vročina, dež, množice. Zadnja večerja v Indiji. Letališče. Pomaham oblakom v slovo. Lepo se je sklenil krog potepanja po najbolj visokem delu mame Indije. Prizori in dogodki so postali nepozabne slike. Slike so se uvrstile v album z naslovom Iskanje prave Shangri-la.
Po poteh iskanja prave Shangri-la v Himalaji
Shangri-la v indijski Himalaji
Shanti